Obvestila:
BOLNIŠKO MAZILJENJE
V Katoliški cerkvi obstaja sedem zakramentov, eden od teh je tudi bolniško maziljenje. Bolniško maziljenje lahko prejmete po dogovoru z duhovnikom (031/347-427). V smrtni nevarnosti, če slučajno nisem dosegljiv se lahko obrnete na sosednje župnike.
Bolniško maziljenje, vsaj enkrat na mesec lahko prejmejo kronični bolniki (pri fizičnih ali duševnih boleznih), starostniki, na primer na prvi petek. Bolniško maziljenje lahko prejmete pred operacijami, ki zahtevajo splošno ali lokalno anestezijo, pri hujših boleznih (gripa, ošpice, tuberkuloza, itd.) prav tako porodnice pred porodom, ali pa tudi pri zahtevnejših pregledih.
Prejemnik bolniškega maziljenja ni obsojen na smrt. Je preventivni pa tudi kurativni zakrament.
POSLEDNJI ZAKRAMENTI
Poslednji zakramenti so zadnji zakramenti, ki jih človek prejme v tem zemeljskem življenju in pomenijo sveto popotnico za nebesa. Ne pozabimo in zavedajmo se tega, da vernik, ki pred smrtjo (teden dva tedna), prejme bodisi zakrament svete spovedi ali bolniškega maziljenja, bodisi vse tri zakramente (spoved, obhajilo, maziljenje), lahko pride v nebesa, ne glede na to, kaj je pred tem počel in kako je živel.
Za tiste, ki se poslavljajo s tega sveta je dobrodošlo, da svojci vsak dan ali večkrat na dan molijo »Rožni venec Božjega usmiljenja.«
GOSPODOVO OZNANJENJE
Dogodek, ko je Gospodov angel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Božjega Sina Jezusa Kristusa je za nas tako pomemben, da se ga spominjamo trikrat na dan, ko zvoni zjutraj, opoldne in zvečer. Zvonjenje nas opominjajo, da ne pozabimo, da imamo Božjega Sina, da imamo upanje, ne glede na dogodke in situacije v življenju.
Ker letos praznik sovpada s Cvetno nedeljo, ga bomo obhajali v soboto 24.3. pri mašah ob 8-ih in 10. V petek 23.3. ob 19-ih pa bo v dvorani CD-16 tudi proslava ob materinskem dnevu. Vabljeni!
POSTNO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV
V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.
Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3). Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.
Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.
V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal.
Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu.
Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha.
Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dio klecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so abesinski mučenci izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva skozi vse čase: »Brez nedelje ne moremo živeti.«
Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.
Končno škofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož, Sacr. 4, 28).
Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).
V želji, da bi kot posamezniki in kot občestvo vedno bolj rastli v živem in prisrčnem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas kličemo Božji blagoslov.
Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avguštin, Hom. ev. po Jn 16,13). Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.
To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.
Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).
Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo približati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje približajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in dobrodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše versko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški odnos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.
Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija prihajajočih generacij ne more biti le skrb duhovnikov in katehetov.
Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezštevilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrčna in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: pogosta družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«.
Tega poslanstva vsi starši danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejmejo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje nepogrešljiva.
Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni.
Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost celotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Frančišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji. /…/ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije« (Veselje evangelija, 119–120).
Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Veselje evangelija, 1).
Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Božji blagoslov.
Vaši škofje
BLAGOSLOV OBNOVITEVNIH DEL V ZVONIKU ŽUPINJSKE CERKVE
Vsak boljši orkester ima med svojimi inštrumenti zvonove. Ne sicer takšne, kakršne imamo mi v zvonikih, vendar oddajajo isti zven. Ker je veliko skladateljev v svoje skladbe vključilo tudi zven zvonov kot npr. Čajkovski, Mozart, Verdi itd. Ker so zvonovi glasbeni inštrument. Vešč zvonar bo lahko iz tako malih in ubogih zvonov zvabi čudovite melodije. Velike zvonove kot so na primer v Dunajski stolnici ali pa Big Bang v Londonu, hodijo poslušat iz celega sveta. Slovenska posebnost, ki je ni nikjer na svetu pa je pritrkavanje. Če bi bili zvonovi v modernem času resnično nepotreben hrup in nekaj zaostalega, potem bi zvonove ukinili tudi v modernejših in naprednejših deželah kakor je naša ljuba Slovenija.
Vsaka slovenska župnija je lahko ponosna, da ima tako veličastne in lepe inštrumente. Nekateri so celo častitljive starosti. Tudi naša župnija, ima sedaj obnovljeno zvonjenje v župnijski cerkvi, ki je glavna, reprezentativna cerkev naše župnije, kjer se odvijajo vsi najpomembnejši liturgični obredi naše veroizpovedi. Obnovljena je tudi ura, kazalci bodo še nameščeni. Da bo ta nov mehanizem (prejšnji je deloval skoraj 40 let) dobro in uspešno opravljal svojo nalogo, ter da bodo zvonovi pravilno in lepo zvonili, ga bo ljubljanski nadškof in metropolit blagoslovil Stanislav Zore v soboto 17. marca ob 17-ih.
ZA BLAZNO NESREČNE
Vsi tisti, ki ste v svojem življenju nesrečni: bodisi zaradi sebe ali drugih, ali raznih dogodkov. Vsi tisti, ki imate občutek, da se vrtite v krogu, da se nikamor ne premaknete. Vsi tisti, ki vas dnevne obveznosti dušijo, ne pustijo spati. Vsi tisti, ki Vas tarejo skrbi in problemi. Vsi tisti, ki Vam Vaši bližnji ne pustijo spati, ker Vas za njih skrbi, Vsi tisti, ki se v življenju čutite nekoristne in neljubljene, pridite, ljubljeni od Boga Očeta v postnem času, tudi k tedenski sveti maši.
Vsak dan, razen na Veliki petek, ko ni sploh ni maše, se Jezus daruje za Vas. Zato ker Jezus ve, da ima vsak dan svojo težo in da človeški problemi ne minejo kar tako. Pridite v zavetje Očetove hiše in ko duhovnik daruje kruh in vino na oltarju, dodajte svoj lonček gorja, težav, problemov, skrbi, želja in hrepenenj in Sveti Duh bo to spremenil v Jezusovo Rešnje telo in kri. Sreča prihaja iz srečanja in ko pridete v cerkev, na poseben način rečete, kakor gobavec iz evangelija: »Če hočeš me moreš očistiti« (Mr 1,40). In Gospod Bog Vas želi očistiti in osrečiti.