Želja
Gonilna sila resničnosti ni pomanjkanje, odsotnost, temveč je želja. Želja proizvaja. Daje. Deluje. Ustvarja. Tako Bog ustvari svet po svoji želji, svojem hotenju. Želja je pozitivna sila, naključno gibanje, ki niti ne uničuje niti porablja, ampak brez konca ustvarja nove povezave z drugimi, sprejema različnost in spodbuja bujno rast razmerji med tokovi želje. Kot taka je želja sila sodelovanja in družabnosti. Lahko jo imenujemo tudi ljubezen. Brez želje je tudi cilj brez smisla, oziroma nedosegljiv. Kaj pomaga človeku imeti cilj večno življenje v nebeškem kraljestvu, če nima želje, da bi ga dosegel. Če človek nima želje po svetosti, se ne bo trudil ugajati Bogu.
In to je naše krščansko življenje: želja po posnemanju Boga, želja ugajati Bogu. Želja, hotenje nas torej nagiba k temu, da sledimo evangeliju, da se trudimo živeti po krščanskih vrednotah. Želja po Bogu, nas premakne iz udobja domačega doma, da gremo bodisi na romanje, bodisi v nedeljo k maši, četudi zunanje okoliščine niso ravno ugodne. Želja bo premostila tudi vse mogoče ovire, ki jih v življenju srečamo. Od zoprnega duhovnika, podobe Cerkve, ki nam jo prikazujejo mediji, tja do mrzle, vlažne cerkve.
In kaj pa je ljubezen drugega, kakor želja ugajati ljubljenemu. Zgled svetnikov, še posebej Marije in svetega Roka nam kaže, kaj vse je mogoče doseči, če ima človek željo. Želja je upanje, ki nas preganja, da delamo, vztrajamo, ustvarjamo, sprejemamo različnost naših in tujih življenj in vse to začinjeno s kančkom vere, postane jed, ki je dobra za dušo in telo in ta jed je Jezus Kristus, ki ga prejemamo v sveti evharistiji. Naj bodo avgustovski prazniki priložnost, da ovrednotimo tako cilj, kakor željo, ki nas bo do cilja pripeljala.
MARIJINA ŽELJA
O Marija moje želje! Kadar spomnim se na te,
sladka radost in veselje pride v tožno mi srce.
Ti deliš veselje, mir, blage milosti si vir.
Ko na zemlji si zaspala srčno, sladko in mirno,
si v nebesa se podala, da ne vidi te oko.
A pri tebi so želje, k tebi zdiha še srce.Kako pomembne so želje v našem življenju ponazarja Marijino življenje. Od začetka do njenega vnebohoda Marija izraža eno samo željo: ugajati Bogu. Njen slavni stavek: »Zgodi se mi po tvoji Besedi« (Lk 1,38) izraža Marijino željo ugajati Bogu. Vemo, da Mariji ni bilo z ničemer prizaneseno, razen z grehom. Kot Božja mati je morala bežati, bila je postavljena v ozadje. Sinove besede so bile včasih trde. Morala je videti Sinovo trpljenje in sramotno smrt na križu. V naročju je držala mrtvega Sina. A ker je vedno v sebi ohranjala željo po Bogu, po ugajati Bogu, je vse to preživela. Še več, Njeno vnebovzetje, ki ga praznujemo 15. avgusta, pomeni uresničitev njenih želja, ter tako seveda tudi poroštvo uresničitve naših želja.
Zgoraj zapisana slovenska cerkvena pesem izraža resničnost, da kadar je naša želja ugajati Bogu, takrat pride »slada radost in veselje v tožno mi srce«. Želja po slabem, po grehu, nas bo vedno pustila prazne, zapuščene, razočarane. Želja po Mariji, pa je želja ugajati Bogu. Kajti v tej sami želji je naša vera, vera pa nikoli ne razočara, vera nikoli ne pusti vernika praznega, saj je vera upanja, da Bogu vse pripomore k dobremu in zato je lahko naše življenje razodetje ljubezni, saj v pravi ljubezni ni nič slabega.
Mariji izročamo naše želje, ker je Marija poosebljena želja, želja ugajati Bogu, posnemati Boga. Naše želje so seveda čisto človeške, kakor je bila Marija človek. Toda zaradi svoje močne in goreče želje je postala Kraljica svetnikov, s telesom in dušo je bila vzeta v nebo, prihranjen ji je bil okus po smrti.
Vernik, ki bo gojil željo po Bogu, bo sicer marsikaj doživel v življenju. Ta doživetja ne bodo vedno prijetna, ter radostna. Doživel bo tudi smrt. Vendar je ne bo okusil. V njegovih ustih in v srcu bo veselje in mir, ne glede na to, kakšni viharji bodo bučali okoli njega.
Naj bo ta pesem himna letošnjega avgusta. Saj kakor pravi sveti Avguštin, kdor poje, ta dvakrat moli. Devet dni jo prepevajmo, posamezno ali v dvoje, ter tako gojimo želje po Bogu. Po dobrem. Po resničnem. Po edinem. Po lepem. Kajti dokler bomo v svojem srcu gojili željo, kakor Marija, bo tudi cilj smiseln, ter uresničljiv.
NEURESNIČENA ŽELJA
Skorajda ni kristjana, ki se v življenju ne bi srečal z razočaranjem zaradi neuresničenih želja. Klasična podoba svetega Roka nam tega svetnika prikazuje kako čepi sredi gozda, sam, zapuščen, z hudo kužno boleznijo. Nakopal si jo je, ko je sam pomagal kužnim bolnikom. Razočaranje na višku. Ko je morda pričakoval, da se ga bo nekdo usmilil, kot se je on usmilil drugih. Pa se ga ni. V takih trenutkih človek zlahka pomisli, da ga je tudi Bog zapustil, pozabil. Da je morda Bog jezen na nas, ter nas tako kaznuje.
Toda takšno razmišljanje je napačno, krivoversko. Bog sliši vsako našo željo in usliši vsako našo molitev. Kot vedno Bog ne stori nič napačnega. Mi smo tisti, ki lahko napačno želimo. Ni vsaka želja dobra, bodisi za nas, bodisi za naše bližnje. Zato je od želje do molitve potreben korak ponižnosti. Želja je lahko slaba, molitev pa je vedno dobra. In kaj je tukaj slabega, če si Rok želi usmiljenja, pomoči, ozdravljenja. V tej želji ni nič slabega. Toda človek mora vedno vedeti, da je Bog tisti, ki vse čudovito ureja in vodi in temu pravimo Božja previdnost. In človek mora vedno vedeti, da Bog ni avtomat za izpolnjevanje želja, temveč je ljubezen, ki po svojem bistvu rada uslišuje molitve in ne zahteve. Od Boga ne moremo ničesar zahtevati. Kakor ljubezen ne zahteva, temveč samo daje.
Želja je slišana, molitev pa uslišana. Bog je slišal Rokovo željo in uslišal njegovo molitev in poslal je pomoč v obliki kužka. Ljubezen prijetno preseneča. Želja pričakuje, ljubezen osrečuje. Bog je torej uslišal Rokovo molitev, ter ga prijetno presenetil, tako, da mu je kuža nosil hrano iz bližnjega gradu, več čas njegove bolezni, samote, trpljenja.
Da naše želje niso vedno uresničene, je tako krivda na nas samih. Bodisi imamo želje, ki bi škodovale nam ali našim bližnjim, bodisi pa smo premalo ponižni, da bi sprejeli uresničeno željo v podobi kužka.