ČEŠČENJE NAJSVETEJŠEGA ZAKRAMENTA

 

V kolikor se bodo razmere tako sprostile, da bo zopet možno zbiranje vernikov v cerkvah, vabljeni k tihi adoraciji Najsvetejšega zakramenta, ki bo potekala vsako sredo, med 21-ih do 21.30, v župnijski cerkvi, ter k molitveni uri pred Najsvetejšim zakramentom, ki bo potekala ob petkih po jutranji sveti maši, razen na prvi petek.  

 

ČIŠČENJE ŽUPNIJSKE CERKVE

 

Tudi v času, ko ni skupnega bogoslužja v cerkvi, je cerkev potrebno čistiti, saj prah ne pozna omejitev J. Zato prosimo, za čiščenje župnijske cerkve in se Vam za to že v naprej najlepše zahvaljujemo:

 

-  7.12.2020 skupina

-  21.12.2020 skupina

 

BLAGOSLOV KONJ

 

Zaradi trenutnih razmer, letos ne bo skupnega javnega blagoslova konj na župnijskem vrtu. Temveč bo blagoslov potekal individualno, po hlevih. Kdor želi, da na svetega Štefana blagoslovim konje po hlevih, naj mi to sporoči do 20. decembra.

 

SVETI MIKLAVŽ

 

Sveti Miklavž je simbol krščanske dobrodelnosti. Miklavževanje pa praznik krščanske dobrote. Dobrota pa je možna ne glede na zunanje okoliščine. Letos bo skupno praznovanje svetega Miklavža po vsej verjetnosti odpadlo. Kljub temu pa lahko izrazimo dobroto in hvaležnost svojim bližnjim in sorodnim dušam. Morda letos bolj skromno, pa toliko bolj iz srca.

 

SPOVED PRED PRAZNIKI

 

Kljub temu, da so cerkve zaprte za skupno javno bogoslužje, ni ni nobene potrebe, ali razloga da pred prazniki ne bi opravili svete spovedi. Če bodo razmere dopuščale, bo spovedni dan za župnijo Dolenja vas potekal v nedeljo 13. decembra od 13-ih do 15-ih. (v kolikor pa bi se zgodilo, da bi bile cerkve do takrat še zaprte za skupno bogoslužje, pa me lepo prosim pokličite, da se dogovorimo za termin). Vsekakor Vas vabim in prosim, da se za spoved odločite, tudi to je zakrament, za nas bolj nujen kakor spletne svete maše.

 

SVETI VEČER

 

Zaradi korona virusa in vsej spremljajočih se ukrepov, se lahko pojavlja strah, da bomo za kaj prikrajšani. Morda res ne bo toliko zunanjih dogodkov Božičnega slavja, kakor smo bili navajeni zadnjih nekaj let, toda kristjan ne more biti za nobeno stvar prikrajšan, kajti tistim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu (prim.: Rim 8,28).

 

Ponuja se nam zlata priložnost, da se zopet oklenemo, če smo morda v zadnjih letih to opustili, dobre stare tradicije svetih večerov. Katoličani trikrat na leto, pred Božičem, pred Novim letom in pred Svetimi tremi kralji obhajamo t.i. svete večere. Na večer pred Božičem, pred Novim letom in Svetimi tremi kralji pokadimo in z blagoslovljeno vodo poškropimo svoja bivališča in gospodarska poslopja.

 

Namen tega starega tradicionalnega obreda je, da svoje telo, življenje, čute in razum pripravimo na nedoumljivo skrivnost Božjega učlovečenja, ki se vrši na Božični dan. Bog se ne razodeva v hrupu in trušču, temveč v miru in spokojnosti in Sveti večer to omogoča. Sveti večer se začne, z blagoslovom in pokaditvijo bivališč in gospodarskih poslopiji, nadaljuje morda s skromno večerjo in vrhunec doživi pri polnočni maši. A to še ni vse, po maši odidemo domov, ter blagoslov polnočne maše, v miru in spokojnosti prinesemo v svoje domove, ki smo jih pripravili na ta dogodek z pokaditvijo in kropljenjem.

 

RAZLOG UČLOVEČENJA

 

Besedica advent pomeni pričakovanje, pripravljanje. Na koga le? Na zaključek leta, na zaključne zabave (ki so v nekih normalnih mejah čisto upravičene in dobrodošle)? V adventu se pripravljamo na največji dar, ki ga je Bog podaril človeštvu pred dva tisoč dvajsetimi leti: ta dar se imenuje Jezus Kristus.

 

Toda zakaj bi se na dar pripravljali? Prejmeš ga in to je to. Toda to ni čisto tako. Če prejmeš dar za rojstni dan ali god je to čisto sprejemljivo. Če prejmeš dar ko maturiraš, magistriraš, doktoriraš, ko narediš izpit za avto, ko se poročiš, ko spočneš otroka itd. je to čisto sprejemljivo. Prejmeš ga, rečeš hvala, postaviš na polico oz. poješ in to je to. Življenje gre dalje. Toda vsak dan sprejeti nekakšen dar pa zna biti kar malce naporno. Če drugega ne dobiš slabo vest, ti postane neprijetno, začutiš dolžnost, da ta dar nekako povrneš. Toda darilo ni usluga, ki zahteva proti uslugo. Bistvo daru je, da ga sprejmeš, če ga ne uporabljaš, pa vsaj varuješ in spoštuješ. Kajti bistvo daru je v tem, da ti z darom darovalec želi povedati, da te ima rad, ta te ljubi, da te ceni, da te spoštuje, da brez tebe živeti ne more.

 

Bog nam z učlovečenjem Jezusa Kristusa želi povedati, da nas ima rad, da nas  ljubi, da nas ceni, da nas spoštuje, da brez nas živeti ne more. In na to se v adventu pripravljamo. Da sprejmemo dejstvo, da smo ljubljeni. To pa zahteva preobrazbo našega mišljenja: »preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko prepoznali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Če hočem sprejeti dar, učlovečenje Jezusa Kristusa na Božični dan moram spreobrniti svoje mišljenje. V uvodniku smo razmišljali o idealih: imamo podobe idealne ljubezni, idealne službe, idealne družbe, idealnih prijateljev, idealne Cerkve, nekateri celo ideal samega sebe. Ko pa resničnost ne doseže naših idealov, se frustracija, jeza, žalost, razočaranje, tudi sovraštvo in odpad.

 

Vzemimo na primer Cerkev. Cerkev je ustanova Boga, v njej se Bog učloveči, v njej in preko nje Bog deluje. Toda vsi imamo neke svoje ideale, kakšna bi morala ta Cerkev biti. Imamo idealne predstave kakšna bi morala biti Cerkev kot celota, kot tudi škofija, župnija. Vsak ima idealne predstave kakšen bi moral biti  škof, duhovnik, vsak veren laik. Nekateri imajo celo ideale, kakšen bi moral biti Bog. Ko pa resničnost Cerkve ne doseže niti praga naših idealov smo razočarani, jezni, besni, ter se od Cerkve oddaljimo in posledično tudi od Boga. V glavi nam trdovratno ostanejo neki idealni spomini, ideje kakšna bi morala Cerkev biti. Spomin pa vedno idealizira preteklo resničnost, zato tudi pravimo, 'da je bilo včasih bolje'.

 

Zaradi idealov naš odnos do Cerkve, pa tudi do Boga temelji na načelu pravice-dolžnosti. Imam pravico do krsta, do prvega obhajila, do birme, do poroke, do pogreba. Zaradi pravic lahko obhajilo postane nekakšen tradicionalen kruhek, ne da bi se zavedal, kaj je v tem kruhku in ga sprejemam popolnoma brezbrižno in brez spoštovanja. S spovedjo odlašamo, dokler ni prepozno, maša pa je nekakšen magičen obred. A ob enem nad menoj visi Demoklejev meč dolžnosti. Dolžnost je senca pravice. Če želimo dobiti to, kar nam »po pravici pripada« moramo izpolniti tudi zoprne dolžnosti.

 

Če pa Cerkev začnemo dojemati kot dar, pa se vse spremeni. Tisti grozni 'moram' iti v nedeljo k maši, k spovedi, k čiščenju župnijske cerkve, k branju beril v nedeljo, na kor prepevati itd. se spremeni v 'lahko'. V Cerkvi sem lahko dejavno udeležen, zato, ker mi je Cerkev v ta dar, ki razveseljuje. Ker preko Cerkve prihajam do svetih zakramentov, v katerih je navzoč Jezus. Ker mi Bog po Cerkvi sporoča, da me ljubi.  

 

Dar prejmemo zato, ker smo ljubljeni. In darujemo zato, ker ljubimo. Do daru nimamo ne pravice, ne dolžnosti. Dar ni dar če ga kupimo, tudi ni, če ga zahtevamo. Dar je prostovoljno, svobodno dejanje dobrega. Dar je resničnost, ki vstopi v našo resničnost. Jezus Kristus je dar, ki nam ga Bog želi dati, toda ne more nam ga dati, če si mi idealizirano domišljamo, da nam pripada, da imamo pravico do Njega. Ali pa si celo idealizirano domišljamo, da ga ne potrebujemo ali pa da ga nismo vredni.

 

Najhujši greh je, če dar zavrnemo. Tudi če smo svetniško skromni in ponižni, daru ne zavrnemo. Ker s tem užalimo tistega, ki nas ljubi. Včasih je resnično težko reči: rad te imam, ljubim te, spoštujem te, všeč si mi itd. Zato darujemo in smo obdarovani. Na Božič nam Bog daruje svojega Sina: kaj nas stane, če ga sprejmemo? Nič. Poleg tega bomo razveselili Tistega, ki nas ima rad.

 

ADVENTNI VENEC

 

Adventni venec je tradicionalno okrogel. Takšen je z namenom. Krog predstavlja popolnost, neskončnost. Opominja nas na Božjo popolnost in Božjo neskončnost. Opozarja nas, da lahko samo Bog dopolni in izpopolni naša življenja. Vabi nas da v adventu sklenemo krog, ki smo ga tekom leta prelomili. Ter ponovno združeni vstopimo v novo življenje v novo leto. Človek prelamlja, človek ločuje, človek uničuje, Bog pa združuje, Bog dela vse novo (prim.: Raz 21,1-5).

 

Da se družina in/ali prijatelji zberejo k skupni molitvi okoli adventnega venca je včasih potrebno mnogo odpovedi, mnogo ponižnosti, mnogo skromnosti, mnogo ljubezni. Pa mar to ni sporočilo Božiča: Jezus se iz ljubezni do človeštva odpove življenju z Očetom, poniža se na raven človeka, ter se učloveči v skromnem hlevu, polnem ljubezni.

 

Skušajte se ob adventnem vencu tudi letos zbirati, ter v molitvi pričakovati Boga. Morda bo letos to dejansko lažje, saj ne bo toliko zunanjih mamil, in vendarle nas lahko ravno ta zunanji, kruti svet prisili, da spoznamo resnično vrednost družinske molitve ob adventnem vencu:

 

1. svečka:

2. svečka

3. svečka

4. svečka