Obvestila december 2017

Čebelice

so naše prijateljice. Tako nekako se glasi znana  popevka. In res, znanost opozarja, da je človeštvo zelo odvisno od čebel. Njihova nesebična marljivost in zvestoba domače čebelnjaku nam je lahko marsikdaj za zgled. Ti dve lastnosti: marljivost in zvestoba so bili tako očitni pri svetem Ambrožu, da je postal kar zavetnik čebelarjev, čebelnjak pa njegov atribut (razpoznavno znamenje).

Sveti Ambrož

je bil državni namestnik v Milanu v 4. stoletju. Ker je svojo službo opravljal nepristransko, ker se je trudil biti skrajno  pravičen za vse strani, so ga 7. decembra 374 izvolili za Milanskega škofa, ko je bil star komaj 35. let. Kot škof je nenehno branil pravice zatiranih in bil zato oholim ljudem trši opominjevalec. Ni pa bil samo dejaven na cerkveno-političnem področju, bil je odličen teolog in duhovni pisatelj. Zapustil nam je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridih in pisem. Njegovo duhovno bogastvo je bilo tako močno, da se je ob njegovih pridigah spreobrnil Avguštin, ki je kasneje tudi postal škof in svetnik. Oba imamo naslikana na stropu župnijske cerkve v Dolenji vasi.

Ambroževa zvestoba Cerkvi, je podoba zvestobi čebel do matice in domačega čebelnjaka, Ambroževo marljivo življenje in delo pa  podoba nesebične marljivosti čebel. Da bi se Bogu zahvali, tako za zapuščino svetega Ambroža, kakor tudi za to, da imamo čebele, ter obenem, da bi našim čebelnjakom zagotovili Božji blagoslov in varstvo bo možno, v nedeljo, 3.12.2017 popoldne prejeti Ambrožev blagoslov. Kdor želi svojim čebelam in čebelnjakom Božjega blagoslova naj mi to vsaj en dan prej sporoči, bodisi osebno ali preko tel.: 031/347-427.

 

BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE

Ta praznik se prvič omenja v 14. stoletju, v 18. stoletju postane obvezni god, papež Pij IX., pa je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.

In kaj ta praznik, ki mu je posvečen stranski oltar v župnijski cerkvi v Dolenji vasi sporoča in v čemu obstaja to veselje? Ta praznik sporoča, da je bila Marija obvarovana vsakega greha in še posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu. Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok, pa vendar zaradi posebne vloge v zgodovini odrešenja obvarovana madeža izvirnega greha. Zaradi te lastnosti ni bila sposobna v življenju narediti niti najmanjšega greha in zaradi te lastnosti ni bila podvržena vplivu hudobnega duha.

Ta praznik nam pred oči postavlja Marijo, kot ideal in vzor, hkrati pa porok upanja in priprošnjico k Bogu. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v posvečujoči milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme ob krstu. Posvečujoča milost pa se mu obnavlja po vsaki spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

Pri slovenskih svetih mašah v petek 8. decembra, ob 8-ih in 10-ih v župnijski cerkvi v Dolenji vasi, se bomo tako skupaj izročili v Marijino varstvo, ter priporočili sebe in svoje bližnje, da bomo vedno imeli pogum obnoviti posvečujoče stanje milosti v svojem življenju.

 

SPOVEDNI DAN

Na tretjo adventno nedeljo 17. decembra bomo obhajali spovedni dan pred Božični prazniki ob 14-ih v župnijski cerkvi, ko bo prišlo več duhovnikov od drugod.

Sveto spoved lahko opravite tudi ob 16-ih v Stari Cerkvi, od 17-ih dalje v Kočevju in v Ribnici.

Tisti, ki se zadržujete v Ljubljani, lahko prejmete sveto spoved vsak dan od 6-ih do 11.30 v stolnici (Krekov trg), ter prav tako v stolnici zvečer od 18-ih dalje.

 

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA

Osem dni pred Božičem obhajamo Božično devetdnevnico. Ta pobožnost ni namenjena samo »ta mladim«, temveč tudi »ta starim«, saj vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa in če bomo mi »ta stari« dajali zgled molitvenega, pobožnega, duhovnega življenja, tudi naši »ta mladi« ne bodo v toliki nevarnosti, a bi od tega odpadli.

Božično osemdnevnico bomo začeli v soboto 16. decembra ob 8-ih v župnijski cerkvi. V nedeljo med mašami, ter nato čez teden zvečer v župnijski cerkvi. Zaključili jo bomo tik pred Božičem v soboto 23.12. pri sveti maši ob 8-ih. Vse v župnijski cerkvi.

 

SVETI ŠTEFAN

Je bil prvi diakon, ter eden izmed prvih mučencev, ki so zaradi vere v Jezusa Kristusa, pretrpeli mučeniško smrt. Sveti Štefan je pomemben iz dveh razlogov: prvi zato, ker je to mučeniško smrt opazoval Savel, kasnejši apostol Pavel, ter zato, ker ga po tradicija častimo kot zavetnika konj. Zato bomo na svetega Štefana dan – 26.12.2017 ob 14-ih konjem in njih skrbnikom podelili blagoslov svetega Štefana. Blagoslov se bo opravil v vsakem vremenu.

 

AVDIENCA

Tudi letos vabljeni na adventne sprejeme, pri Nebeškem Kralju, našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki med nami prebiva v tabernaklju pod podobo svete evharistije.

Ko bomo v adventu molili in razmišljali o sebi, o svojem življenju, o Bogu in podobnem bomo imeli prav gotovo veliko stvari v sebi. Vse to lahko v tihi molitvi izročimo Jezusu, v ponedeljek 4. ter 11. decembra ko bo Najsvetejši zakrament izpostavljen od 19-ih do 20-ih, za tiho osebno adoracijo. Vabljeni!

 

LUČ MIRU IZ BETLEHEMA

Lepo vabljeni, na uradni sprejem Lučke miru iz Betlehema, v nedeljo 17.12. ob 18-ih v ž.c. v Ribnici

Plamen in sveče se bodo delile 17.12. pri vseh nedeljskih mašah v okoliških župnijah.

Povabljeni ste, da sprejmete plamen in prinesete lanskoletne sveče, saj smo tako okolju prijazni.

Letošnji dobrodelni namen bo namenjen trem organizacijam za pomoč otrokom in družinam v stiski.

RIBNIŠKI SKAVTI – STEG SUHE RIB'CE

 

MINISTRANTSKE VAJE

Z novim liturgičnim letom pričenjamo z ministrantskimi vajami. V mesecu decembru bodo intenzivne, vsako soboto ob 9.30, nato na enkrat na mesec. Za 7. razred so obvezne. Vabljeni pa tudi drugi fantje in dekleta.

 

NI JUNAKA, KI LJUBIL BI ČUDAKA

Razen Boga, ki ljubi vse, kar je ustvaril. Če ne bi ljubil, ne bi pustil ustvariti. Kako napačno zato nekateri razmišljajo, ko si domišljajo, da niso vredni Boga, da so preveč grešni, preveč nepopolni. Tudi to je lahko napuh. Komu pa je Bog namenjen, koga Bog najbolj ljubi, po komu Bog najbolj hrepeni? Bog ljubi in hrepeni  po nepopolnih, grešnih, slabotnih, osamljenih, omejenih, žalostnih, naveličanih, na rob družbe odrinjenih ljudeh. Niso mu odvratni niti tisti, ki so v hrib obrnjeni, niti tisti, ki so malce čez les. Sočustvuje z zasvojenimi, jeznimi, razočaranimi, bolnimi, pohabljenimi. Prav tako se zanima za tiste, ki imajo dve levi roki, kakor za tiste, ki ne vedo, da obstaja »on/off« gumbek,  itd. Bog je namenjen vsem tistim, katere radi obstojamo in s prstom nanje kažemo.

Zato se Jezus ni rodil v Herodovi palači ali palači velikega duhovnika, zato ga tudi niso sprejeli v popotno prenočišče, ker je bil preveč ubog. Zato se je rodil v jaslicah, med tistimi ljudmi, ki so bili v tistem času najbolj na robu družbe – pastirji. Zato se je družil s prostitutkami, cestninarji, rimskimi vojaki, ribiči, ker so ga ti bili sposobni sprejeti. Ker so v svojem življenju potrebovali nekaj resnično dobrega, lepega, enega in resničnega – Boga. Jezus je sprejemal tudi bogataše, za nobenega ni nebeško kraljestvo zaprto, razen, če si sami vrat ne zapremo.

Vendar pa obstoji neka prepreka, mimo katere gre tudi Bog težko. To je napuh. Bog se nikakor ne more približati tistemu, ki ne prizna, da potrebuje Boga. Tistemu, ki je sam sebi dovolj, tistemu, ki dejansko celo uživa v tem, da je zatiran, zavržen, ki povsod vidi neke zarote in zanke.

In orodje, preko katerega prihaja na svet je Cerkev. Nekdo lahko reče: verujem v Boga, v Cerkev pa ne morem verovati, ne morem biti član Cerkve zaradi tolikih različnih strašnih dogodkov, ki so se znotraj Cerkve in v imenu Boga dogajale. Jim dam čisto prav. Ne moremo verovati zgolj v človeško Cerkev in nihče tega tudi ne zahteva. Katoličani verujemo v Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, sestavljeni iz različnih udov. Če nam noge smrdijo, so te noge prav tako uporabne kakor lasje, ki dišijo po sivki. Cerkev je zgolj orodje Zveličanja ki se ga poslužujemo da pridemo do večnega življenja v nebeškem kraljestvu. Cerkev je orodje, kot telefon, internet, poštni golob, itd.  ki ga uporablja tako Bog, kakor mi, da pridemo skupaj.

Tudi jaz kot vernik ne verujem v Stanislava Zoreta, v Jorge Mario Bergolija ali Alojza Urana. Ne, jaz kot vernik verujem in se zato trudim spoštovati službo škofa, papeža, dekana, duhovnika, župnika, kaplana, čeprav mi lahko marsikatera oseba ni všečna. Ker služba predstavlja Jezusa Kristusa, oseba pa lahko preko te službe in moje molitve postane svetnik in takrat postane tako služba, kakor oseba eno in isto, kakor Jezus na Božič postane Bog in človek. In v Cerkvi obstaja predvsem v zakramentih. Ki nam lahko pomagajo, da se postopoma, preko življenja, približamo svetosti, ki se razodeva na Božični dan.

 

IN NA KONCU PRIDE BOŽIČ

Ko bomo preživeli adventni čas, ko bomo preživeli »veseli december«, bomo lahko prišli do enkratnega, nepojmljivega veselja, ki se utelesi v Božičnem dnevu. Vsa darovanja, s katerimi bomo obdarovali bližnje v času adventa imajo svoj vrhunec v Božiču. Božič je praznik darovanja, ko se Bog utelesi v podobi človeka, da bi se kot človek lahko človeku daroval.

Sveti Jožef predstavlja vernika, ki je vdan v Božjo voljo, ter Boga in bližnjega sprejema takšna, kakršna sta, četudi sta lahko po družbenih normah čudna. Sveti Jožef se je boril sam s seboj, da bi sprejel posredovanje Svetega Duha pri Mariji. Želel jo je odsloviti, ker se to ni skladalo z njegovimi življenjskimi načrti. Po premišljevanju, po molitvi, pa je sprejel tako Marijo, kot Jezusa, ter ju varoval s svojim življenjem.

Marija predstavlja vernika, ki dopusti, da se v njegovem življenju naredi čudež. Vsi hrepenimo po čudežih, po uslišanjih. Pa vendarle včasih težko dojamemo, da se čudeži dogajajo vsak dan, vendar jih večkrat nismo sposobni videti, slišati, občutiti. Zaradi predsodkov, človek ne more razumeti, videti, slišati, občutiti. Tudi Marija ni razumela: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« (Lk 1,34) Šele ko je dojela, da govori z Vsemogočnim Bogom, se je tudi ona vdala. Ni poizkušala razumeti, je pa vse besede ohranila v svojem srcu. In kdor ohrani v svojem srcu Boga, tistemu ni nič nemogoče.

In vsi dvomi, vsi strahovi, vsi predsodki, vsa čudaštva, vsa nerazumevanja, pa preprosto odpadejo, kakor led po otoplitvi, v rojstvu Jezusa Kristusa, ki dar Boga človeštvu. Bog se utelesi, učloveči, zato, da bi se kot človek lahko daroval človeku. Jezus je neke vrste »trojanski konj«, vtihotapi se v naše življenje, zato, da bi se na veliko noč razodel v vsej svoji slavi, ter nas povedel v večno življenje v nebeškem kraljestvu. Da to niso zgolj lepe besede, ki prej ali slej minejo, so tukaj Sveti Trije kralji. Od kod vse so prišli, kaj vse so naredili, da bi Bogu darovali. In so prejeli: neminljivo slavo.

Kaj človek daje drugemu? Daje mu iz sebe, iz najbolj dragocenega, kar ima, daje iz svojega življenja. To ne pomeni, da mora vedno žrtvovati svoje življenje za drugega, pač pa, da mu daje nekaj tistega, kar je v njem živo; daje mu svoje veselje, svoje zanimanje, svoje razumevanje, svoje znane, humor, žalost, vse pojave in manifestacije tistega, kar je v njem živo. Ko daje iz svojega življenja, obogati drugega, v drugem poveča občutek živosti tako, da poveča svoj lastni občutek živosti. Ne daje zato, da bi prejemal; dajanje je samo po sebi izjemen užitek. Toda ko daje, v drugem nehote nekaj prikliče v življenje in kar je obujeno, se odbije nazaj k njemu; če res daje si ne more kaj, da ne bi prejel, kar mu je vrnjeno.

In to stori Bog na Božični dan. Človeku daruje Jezusa Kristusa, daruje sebe, ne zato, da bi prejel nazaj, kar koli, temveč ker mu je darovanje nepopisni užitek. Uživajmo tudi mi in poizkusimo posnemati Boga: darujmo. S tem ko darujemo, drugemu lahko oplemenitimo življenje. S tem ko darujemo, obdarjeni postane del nas in mi del njega. Podobno, kot se to zgodi pri vsaki sveti maši.

Tudi letos se poizkusimo kot župnija, kot skupnost duhovno povezati. Zato vas vabim k akciji, pobožnosti v čast Praškemu Jezusu. Odrešenjske moči nimata samo Kristusovo trpljenje in smrt, ampak njegovo celotno življenje, s katerim je povzdignil človeško usodo: tudi Kristusovo otroštvo, njegova mladost, njegovo srečevanje z ljudmi, njegove molitve za judovsko ljudstvo, njegovi intimni pogovori z nebeškim Očetom – vse to se je zgodilo za nas, za naše  zveličanje.

Praški mali velikan – Praški Jezus, nas tudi danes vabi, da predenj polagamo svoje prošnje in stiske. Odprimo mu srce, saj se je Veliki Bog za nas učlovečil v podobi majhnega otroka, ravno zato, da bi se lahko približal prav vsakemu človeku, da bi zlezel v vsako hišo in vsak dom, ne glede na to ali tam prebivajo pravični ali grešni ljudje. Vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju potrebuje pomoč Vsemogočnega in Velikega Boga.

 

Da bi bila naša prošnja resnično dober dar za naše najbližje, lahko svojo prošnjo napišete na spodnji obrazec, ter odvržete v nabiralnik pod kipom Praškega Jezusa v župnijski cerkvi, jaz kot Vaš župnik pa se zavežem, da bom molil po Vaših namenih. In če je prošnja v blagor vam in vašim bližnjim, bo prav gotovo uslišana.

Dete Jezus, k tebi se zatekam,
in po tvoji sveti Materi te prosim,
pomagaj mi v tej moji potrebi (povem kateri),
kajti trdno verujem, da me ti, Bog, lahko rešiš.
Z zaupanjem pričakujem, da bom deležen
tvoje milosti. Iz vsega srca te ljubim,
iskreno obžalujem svoje grehe in te,
o mali Jezus, prisrčno prosim, da me osvobodiš.
Sklenem, da se bom poboljšal in te ne bom
več žalil. Tebi se darujem in rajši trpim,
kot da bi ti prizadejal bolečino. Hočem ti
zvesto služiti. Iz ljubezni do tebe hočem
srčno ljubiti svoje bližnje kot samega sebe.
Dete Jezus, tebe častim, o mogočni Otrok,
tebe prosim, reši me iz stiske.
Naj te uživam vso večnost, te gledam z Marijo
in Jožefom, in častim z vsemi svetimi angeli. Amen.

(p.Ciril, bosonogi karmeličan (1590 - 1675)