POSTNA AKCIJA
V letošnjem postnem času Vas vabim k udeležbi župnijske postne akcije. Namen te akcije je, da bi se na Veliko noč Božja ljubezen dotaknila prav vsake osebe, ki živi na območju župnije Dolenja vas: pa naj bo verna ali neverna, zdrava ali bolna, ne glede na naravne ali družbene klasifikacije.

V evangelijih lahko beremo, kako so bili ljudje ozdravljeni: tako duševnih, kakor telesnih bolezni, če so se samo dotaknili Jezusove obleke. Kakšno blaženost bi doživeli, če bi se jih Jezus dejansko dotaknil. Tako verujem, da lahko doživiš blaženost, srečo, zadovoljstvo, itd. če te Božja ljubezen zgolj oplazi. Ne znam si predstavljati kakšno dobroto lahko doživiš, če se te Božja ljubezen dejansko dotakne.

Zato Vas vabim, da ob petkih postnega časa ob 15-ih, ko je Jezus na križu umrl za vse, skupaj zmolimo (v cerkvi, doma, v službi…) naslednjo molitev:

Nebeški Oče, v imenu Jezusa Kristusa,
križanega in od mrtvih vstalega,
te prosimo za vse ljudi naše župnije,
naj se srečujemo in družimo ob Jezusovem križu.
Naj bomo vsi deležni Jezusove smrti na križu
Naj vsi začutimo Božji blagoslov in ljubezen.
Naj vsi spoznamo kako resničen, dober, lep
in usmiljen Bog si.
Naj vsi tretji dan skupaj z Jezusom vstanemo,
v lepoto svobodnega novega življenja. Amen.

Molitev lahko zmolite v cerkvi, doma, v službi, v šoli, v gostilni, na traktorju, itd. Poizkusimo se preko te molitve povezati kot župnijska skupnost, kot družina in resnično vsaki osebi, ki živi na področju naše župnije, izprosimo, da jo na Veliko noč oplazi Božja ljubezen, da bo vsak deležen blagoslova Jezusovega Velikonočnega vstajenja od mrtvih.

POSTNO KLEČANJE
Ali je Jezus v Getsemaniju klečal ali sedel ne vemo, lahko pa iz izraza klečanja – ponižne molitve, prošnje, češčenja, sklepamo, da je klečal. Tudi letos vabljeni ob nedeljah postnega časa ob 14-ih v župnijsko cerkev v Dolenji vasi k klečanju pred Najsvetejšim zakramentom.

Klečali bomo za različne potrebe v naši župniji in vesoljni Cerkvi. Med klečanjem bomo ohranjali sveto tihoto, lahko pa vsak sam zase v tišini moli rožni venec ali kakšno molitveno uro. S seboj lahko prinesete blazino, na kateri boste klečali. Klečanje pred Najsvetejšim zakramentom bo trajalo približno pol ure.

Na prvo postno nedeljo, 1.3.2020 se bomo trudili s klečanjem od Boga izprositi novih duhovnih poklicev, še posebej, da bi Bog našo župnijo blagoslovil z milostjo nove maše.

Na drugo postno nedeljo, 8.3.2020 se bomo s klečanjem trudili od Boga izprositi blagoslova za Vaše družine. Dragi starši, vabljeni, da s klečanjem pred Najsvetejšim zakramentom izprosite blagoslova za svoje otroke. Otroci, vabljeni da s klečanjem pred Najsvetejšim zakramentom izprosite blagoslova za svoje starše.

Na tretjo postno nedeljo, 15.3.2019 bomo s klečanjem pred Najsvetejšim zakramentom prosili za Vaše bližnje. Za Vaše drage sorodnike in prijatelje. Ni človeka brez skrbi in težav. Za nekatere skrbi in težave naših bližnjih vemo, velikokrat pa lahko samo slutimo koliko gorja, bolečine, žalosti in samote morajo nekateri nositi v svojih  srcih, ker nimajo nikogar na katerega bi naslonili glavo (prim.: Mt 8,20). Vabljeni, da za njih pridete in klečite pred Najsvetejšim zakramentom.

Na četrto postno nedeljo, 22.3.2020, bomo klečali za potrebe naše Svete Katoliške in Apostolske Cerkve. Za našega škofa Stanislava, ter papeža Frančiška. S klečanjem pred Najsvetejšim zakramentom se bomo trudili izprositi blagoslova za našo Cerkev, ki je v globoki krizi.

Na peto postno nedeljo, 29.3.2020, pa bomo klečali sami zase. Vsak izmed nas ima svoje probleme in težave, preizkušnje in skušnjave, zamere in užaljenosti. S klečanjem pred Najsvetejšim zakramentom se bomo trudili izprositi odpuščanja za svoje grehe, ter blagoslova za svoje življenje.

DUHOVNE VAJE
so vaje namenjene poglabljanju. utrjevanju vere. Za duhovne vaje lahko sicer opravljamo v točno določenem času v točno določenem kraju, se pravi da gremo za en teden nekam in tisti teden opravimo duhovno naprezanje. Toda vsakdo nima te možnosti. In kakor velja pravilo za post: »Krepost je postiti se pri polni mizi«, tako imajo tudi duhovne vaje v vsakdanjem življenju prav poseben blagoslov in »uspešnost«.

Postni čas je že sam po sebi naravnan k temu, da nas spodbuja k duhovnemu naprezanju, k duhovnim vajam. S svojimi tremi sredstvi: post, miloščina in molitev na želi pripraviti na sprejem Božje ljubezni, ki obuja od mrtvih na Veliko noč. Toda da opravimo duhovne vaje, potrebujemo določene navdihe, določene vaje, ki naj bi jih opravili. Naj vam naslednje vrstice pomagajo, da boste lahko poglobili in utrdili svojo vero v Jezusovo vstajenje od mrtvih.

Poizkusimo v postnem času vsak dan najti vsaj pol ure časa za razmišljanje in molitev. Na začetku ne bomo porabili niti deset ali petnajst minut predvidenega časa. Toda ko bomo napredovali v nabiranju duhovne kondicije, nam bo ob koncu postnega časa, pol ure premalo.

Trudite se, da boste prišli k sveti maši prav vsak dan. Jezus je naš največji učitelj, Jezus je naša tolažba, Jezus je naša rešitev. Sveta maša je lahko začetek dnevnega premišljevanja in molitve, lahko pa tudi konec, ko Bogu izročimo trud 'današnjega' dne.

Ne pozabimo pa tudi na češčenje Najsvetejšega zakramenta, ki bo potekalo v župnijski cerkvi ob sredah od 21-21.45, četrtkih pol ure pred mašo in ob nedeljah ob 14-ih.

POSTNO ORODJE
Postne duhovne vaje izvršujemo s pomočjo treh orodji: molitev, post, dobra dela. Z njimi obdelujemo svojo dušo in telo, ter skušamo obnoviti, poglobiti ali pa utrditi odnos z Bogom.

Ta odnos temelji na medsebojni ljubezni. Medtem ko nas Bog popolno in brezpogojno ljubi, pa je naša ljubezen nepopolna, med nami in Bogom stoji veliko ovir, ki onemogočajo, da bi ga popolno ljubili. Tem oviram v krščanski tradiciji pravimo greh, predsodki, napačne podobe o Bogu. In te ovire skušamo v postnem času odstraniti ali pa vsaj zmanjšati.

Odstranitev oziroma zmanjšanje greha imenujemo kesanje. Postni čas nas mora privesti do kesanja. Kesanje pomeni, da Bogu v svojem življenju dopuščamo biti Bog. Greh pa pomeni, da Bogu ne dopuščamo biti Bog.

Bog pa je ljubezen. Zato v postnem času ne pozabimo, da cilj ni veliki petek, temveč Velika noč. Cilj ni smrt na križu, temveč vstajenje od mrtvih. Ljubezen do človeka Jezusa pribije na križ, toda tretji dan ga obudi ljubezen Boga Očeta. In da, križ je osrednja ikonografija krščanstva, ki nas pa v nas želi najprej spodbuditi kesanje ob zavedanju, kako neizmerno nas Bog ljubi, ter nato spomniti, da mu popolnoma zaupamo, saj nas bo tretji dan z Jezusom vred obudil v novo poveličano življenje.

MOLITEV
Bog je v vseh stvareh. Bog je zmeraj znotraj mojega bitja, nenehno ga ustvarja. Cilj vseh metod molitve je, da bi srečali Boga »še bližje kot smo sami sebi«. Kristjani osnovni vir molitve najdejo v Svetem pismu, ali pa drugih spisih, ki nam lahko pomagajo z navdihi. Z branjem, premišljevanjem in molitvijo teh zapisov poslušamo Boga, ki nam govori v tem trenutku.

Za uspešno molitev se moramo najprej umiriti in naravnati na Božjo navzočnost. Naš um je na srečo ustvarjen tako, da se običajno lahko hkrati osredinimo zgolj na eno stvar. Če svojo pozornost usmerimo v to, kaj občutim v nožnem palcu, me istočasno ne more skrbeti za svoje finance.

Vaja umirjanja
Prva vaja je vaja umirjanja. Zato sedite na stol s pokončnim naslonjalom, če pa ste dovolj gibčni v položaju lotosa ali s prekrižanimi nogami na tleh. Zravnajte hrbet in se sprostite; če sedite na stolu naj bodo stopala trdno na tleh, roke naj počivajo na stegnih ali sklenjene v naročju. Zaprite oči ali pogled usmerite na točko, ki je pred vami (če ste v cerkvi na tabernakelj). Zdaj naj vsa vaša pozornost usmeri v to, kar občutite v svojem telesu. Lahko začnete pri stopalih in nadaljujete navzgor ali pri nosu in nadaljujete navzdol. Premikajte pozornost z enega dela telesa na drugega in čim dlje, ko jo lahko zadržite na enem delu telesa, toliko bolje je. Vaša pozornost je usmerjena v to, kar občutite, ne v vaše misli o občutkih.

Kaj naj naredim, ko me začne srbeti, ko mislim, kaj vse moram narediti… Um nam redko nakloni dovolj miru in kmalu zahteva pozornost zase z najrazličnejšimi vprašanji in pripombami: »To je izguba časa. Kakšno vezo sploh ima to z molitvijo. Ali ne gre za nekakšne hindujske vaje? V čem je smisel vsega tega? Lasje te bolijo, nos te srbi, pobrisati moraš prah na podstrešju…« Ko se pojavijo take stvari, takrat le ozavestite neudobje, srbenje ali misli o nujnih opravkih. Ozavestite, si zagotovite, da je vse v najboljšem redu in ne da bi se premaknili, še naprej usmerjajte pozornost v to kaj občutite v svojem telesu.

S to vajo boste spoznali, kako zahtevno je um ohranjati v miru in tišini, toda z nežno vztrajnostjo se bo vaša zbranost izboljšala in kmalu boste občutili sproščujoč učinek. Mnogi ljudje ugotovijo, da jih ta vaja uspava, zato vam lahko pomaga tudi pri nespečnosti.

Ko ste opravili s to vajo in do neke mere izkusili umirjenost, lahko nadaljujete z neposrednejšo molitvijo, tako da pri sebi ponavljate besede svetega Pavla: »V njem živim, se gibljem in sem.« Boga srečamo v vsaki življenjski izkušnji. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, bolj smo v stiku z njim. Toda pri tej molitvi se poizkušajte izogibati vsaki samopresoji, bodisi pozitivni, bodisi negativni. Če se samopresoji ne morete izogniti, potem se nanjo odzovite kot na srbenje: ozavestite njeno navzočnost, nato pa pozornost nemudoma znova posvetite molitvi.

Vaja izročanja
Vaji za umirjanje lahko sledi vaja izročanja. To je molitev telesa, tako da vsak ud in vsako občutje ponudimo Bogu in ga prosimo, naj nam preko slehernega vlakna v našem telesu posreduje svojo dobroto.

Lectio divina
To je najosnovnejši način molitve. Sestavljen je iz branja Božje besede, domišljijskega vživljanja v dogodek, apliciranja na vsakdanje življenje, iskanje odgovorov, predlogi za udejstvovanje.

Začnemo po vaji umirjanja, s prebiranjem Svetopisemskega odlomka. Izbrani odlomek večkrat preberemo, dokler nas ne nagovori točno določena beseda ali stavek. To besedo ali stavek skušamo obrniti na naše vsakdanje življenje, trenutni problem, stisko, težave. Z debatiranjem, premišljevanjem se v nas razvije misel, geslo, ki ga potem v življenju poizkusimo uresničiti.

V vas ni misli, občutja, želje, ki ne bi mogli postati predmet vaše molitve. »Motnje« s ene nanašajo na misli in občutja, ampak na usmeritev naše pozornosti. Med molitvijo lahko recimo pomislim na geslo križanke in zanj iščem primerno besedo. To iskanje lahko spremenim v molitev: »Gospod, naj iščem sled, ki je zares pomembna, sled do svoje praznine in hrepenenj, sled do smisla svojega življenja«. Geslo križanke nič več ne pomeni motnje, ampak je postalo odskočna deska za molitev.

Vaja »pregleda zavesti«
Ob koncu dneva, še posebej pred spanjem, si naš um brez kakšnih posebnih zavestnih naprezanj rad »predvaja« nekatere dogodke preteklega dne tako živo, da težko zaspimo, če je bil dan posebej razgiban. Cela vaja naj ne bi trajal dlje kot petnajst minut, vendar je to zelo dragocenih petnajst minut. Če bomo vadili vsak dan, ne bomo postali občutljivejši za njegova dejanja v svojem življenju le v trenutkih ko vadimo, ampak tudi sredi drugih opravil. Ne pričakujmo čudeža v prvih dneh ali tednih, toda učinki bodo kmalu očitni. Ugotovili bomo, da smo zaradi njega bolj sposobni ljubiti, izkušati radost. Manj bomo razburjeni, bolj mirni, manj bomo hiteli, lažje bomo čakali, manj bomo sumničavi in bolj pripravljeni zaupati, manj nas bo strah, kaj si o nas mislijo drugi in svobodnejše bomo takšni, kakršni smo, prijaznejši do drugih in samih sebe, manj bo možnosti, da bi izgubili živce.

Torej, preden začnemo s to vajo molitve, je dobro če najprej za nekaj trenutkov premišljujemo o tem, kaj nameravamo početi, nato pa prosimo Boga, da bi vse naše bivanje usmerjal izključno v služenje in hvalo njemu. Ko izrečemo to molitev, pustimo umu, naj zapluje preko dneva, ob tem se vzdržimo vsake samopresoje, pozitivne ali negativne, ter uživajmo in bodimo pozorni na tiste trenutke dneva, za katere smo lahko hvaležni. Tudi v najbolj napornem dnevu se vedno najdejo lepi trenutki, če se le potrudimo in se jih skušamo spomniti – morda je bil to zgolj pogled na dežno kapljo ali pa dejstvo, da sploh lahko vidimo.

Ko ljudje skušajo opravljati to vajo, so običajno presenečeni nad številom in raznolikostjo lepih trenutkov v dnevu, na katere bi, če si jih ne bi zavestno priklicali v spomin, gotovo kmalu pozabili ali pa bi jih zasenčila kakšna boleča izkušnja tistega dne. Ko smo se spomnili dogodkov, za katere smo hvaležni, se Bogu zanje zahvalimo in ga počastimo.

Po zahvaljevanju je naslednji korak, da pomislimo na svoja notranja razpoloženja in občutke ter se skušamo spomniti, kaj jih je sprožilo, znova pa se zadržimo kakršne koli samopresoje. Ko si ogledujemo ta razpoloženja bodimo s Kristusom in ga prosimo naj nam pokaže, na kakšnih odnosih temeljijo. Ne poskušajmo pa sami razčlenjevati teh razpoloženj. Premišljujmo o dogodkih dneva, kot smo jih sami doživeli in k Jezusu molimo iz lastne izkušnje. Pomembno je da izkušnje ne razčlenjujemo, ampak o njej premišljujemo v Kristusovi navzočnosti, ter njemu pustimo, da nam pokaže, kdaj je smel biti v nas in kdaj smo ga zavračali. Zahvalimo se mu za trenutke, ko smo »skozi sebe spustili slavo Boga« in ga prosimo za odpuščanje za trenutke, ko smo mu preprečevali vstop. Kristus nikoli ne zavrne odpuščanja. Naša šibkost pozna dosti bolje od nas. Naša naloga je le, da mu jo pokažemo in spremenil jo bo v moč.

Nazadnje si na kratko oglejmo dan pred seboj in Kristusa prosimo, naj nas spremlja na vsakem koraku.

POST
»Ta vaša nagnjenja so dragocene priložnosti, ki vam jih naklanja Bog, da bi se s skrbnostjo, potrebno za njihovo obvladovanje, res vadili v zvestobi do njega« (sv. Frančišek Saleški)

S postom delujemo proti strastem in nagnjenjem, ki nas obvladujejo, ter preprečujejo, da bi svobodno odgovorili na ljubezen, ki nam jo Bog ponuja.

In za ljubezen se je potrebno vedno potruditi. Ljubezni ni brez določene mere bolečine in odpovedi. Zlasti napredovanja v ljubezni zahtevajo velikodušno odrekanje vsem malikom, vključno s tistimi, ki jih vsakdo nosi v sebi; in da bi bili deležni moje intimnosti, pravi Jezus, je treba pogumno sprejeti svoj delež mojega križa. Veliko moralnih zmag v odločilnih urah ne morem improvizirati, ampak so rezultat množice malih zmag, ki smo ih pridobili v podrobnostih vsakodnevnega življenja.

Izogibajmo se klišejskim postnim odpovedim in odrekanjem. Kolektivni greh ne obstaja. Vsak greh je oseben, posledice greha pa lahko vplivajo na celoten kolektiv. Postno odrekanje naj bo osebna odločitev. Ta odločitev pa mora biti ma j h n a , n a t a n č n a in p r a k t i č n a . Obvezno se je potrebno izogibati odločitvam, ki bi bile preveč nenatančne, presplošne: »Pogosteje bom molil, manj se bom jezil…« Natančne odločitve so učinkovitejše in učinkujejo na daljše obdobje: »Vsak dan ob tej in tej uri bom molil, molil in blagoslavljal bom pred srečanji s to in to osebo, ki ima poseben dar, da me spravlja ob živce…«

Odpoved (post) je napor. Napori bodo še posebej naporni, če še nikdar nisem imel navade, da bi jih premagoval, če sem leta dolgo zanemarjal vzgojo svoje voljo, če sem imel besedo o naporu, askezi, odrekanju in žrtvi za staromodne! Odločitev je dobro zapisati nekam, ker tako lahko spremljam svoj napredek. Dobro je to odločitev zaupati tudi so zakoncu, prijatelju, saj nas lahko drugi k temu tudi spodbujajo.

Naš post (odrekanje) obrodi sad zlasti takrat, ko je združen z molitvijo, se pravi, kadar izhaja iz resničnega pogovora z Bogom. Molitve in posta ni moč ločiti. Post ni vaja v premagovanju, temveč je dejanje ljubezni do našega ljubljenega Očeta.

Milosti posta:
Post nas bo vedno presenečal z izobiljem milosti, ki jih bo obrodil. Krščansko izročilo nas kot nadaljevanje judovskega uči, da je post zelo učinkovito sredstvo proti satanu. V sedanjem času smo morda, kot še nikoli doslej v stisu z silami zla. Kultura smrti je navzoča povsod. Veliko staršev je strtih, ker so njihovi otroci krenili na pota smrti. Sestra Emanuela iz Skupnosti blagrov iz Medžugorja pripoveduje: »Starše, ki pridejo k meni vprašam: »Ste se za svojega otroka kaj postili?« Odgovarjajo mi: »Pa saj veliko molim, opravljam devet dnevnice, molim rožni venec…« »Niste odgovorili na moje vprašanje, ali se postite?« »Ne, molim pa!« Potem jih spomnim, da s postom in molitvijo ustavimo vojne – na prvem mestu tiste, ki pustošijo v naših lastnih srcih, v naših družinah, v srcih naših otrok.

Milost spreobrnjenja, sprave, ki je bila najprej videti nemogoča, pogosto izprosimo s pomočjo posta. Post nam tudi omogoči, da zaznamo Božji načrt za naše življenje. Post vas bo napravil občutljive za šepetanja Svetega Duha v vaši notranjosti in vedno bolj sposobne, da se mu prepustite v vodenje, celo ne da bi se tega zavedali. Post je skratka eno najmočnejših orodji, s katerimi lahko dosežemo, da z neba padajo slapovi nebeških milosti, zlasti milost miru.

Seveda je potrebno najprej začeti moliti, kajti z molitvijo izražamo svojo željo po popolnosti, s postom to željo utrjujemo, z dobrimi deli pa jo utelesimo.

 

1 t e d e n – r a z m i s l e k
Prvi teden postnega časa, lahko namenimo temeljitemu razmisleku o svojem življenju. Če postni čas razumemo, kot dejanje ko Bog zajema, kar je na svetu vrednega, da bi preko križa privedel do nebes, se lahko vprašamo, kdaj in zakaj se izogibamo Božji roki, ki nas želi zajeti in privesti v nebesa.

Lahko rečemo, da nas ovira greh. Toda greh je zgolj posledica odsotnosti ali mlačnosti ljubezni. Velika noč ni triumf greha, temveč ljubezni. Zato v postnem času ni v ospredju naša grešnost ali nevrednost, temveč je ljubezen.

Spreobrniti se pomeni o b r n i t i s e k Bogu, obrniti se k ljubezni. Res je, da se spovedujemo grehov, toda grehi so zgolj tisto, kar ljubezen ovira. Dve največji oviri za ljubezen je krivda in občutek lastne nevrednosti, pa tudi spomin na bolečine, ki so nam jih zadali drugi ljudje. Ob Božji besedi prvega postnega tedna skušajmo razmisliti o našem pojmu ljubezni: do Boga in posledično do bližnjega. Razmislimo in določimo ovire, ki naj bi jih preko postnega časa odstranili ali pa vsaj omilili.

Krivda je zdrav človekov odziv na napačno ravnanje, lahko pa postane škodljiva bolezen, ki zastruplja našega duha. Če nas muči krivda zaradi nečesa, kar smo storili ali opustili bi morali svoje napačno ravnanje pri spovedi priznati Kristusu in ga prositi za odpuščanje.

Toda največji problem pri krivdi in občutku lastne nevrednosti je, da težko sprejemamo brezpogojno ljubezen, kajti naša človeška izkušnja je povsem drugačna in zaradi nje smo prepričani, da si moramo ljubezen zaslužiti ter da smo za druge sprejemljivi le takrat, kadar izpolnjujemo njihova pričakovanja. Božja ljubezen pa je brezpogojna: vse kar moramo storiti, je to, da se obrnemo nanj. Dolgotrajna krivda, ki je ne moremo pripisati posameznemu dejanju ali opustitvi dobrega dejanja in jo običajno spremljajo občutki nič vrednosti, občutek, da nas nihče ne ljubi, ker nismo vredni ljubezni.

Preko razmišljanja, molitve prvega postnega tedna torej skušajmo določiti, vse kar nas ovira, da bi se bolj ali manj prepustili Božji roki in Njegovi čudoviti previdnosti. Kakor seveda tudi dobre stvari, ki nas spodbujajo in napravljajo vredne ljubezni.

Zelo vam bom pomagalo, če v poseben zvezek ali list papirja napišete svoje ugotovitve in svoje molitve. Tako boste lažje napredovali in sproti razčiščevali. V nadaljevanju pa so vam ponujene točke za razmislek ob vsakem dnevu postnega tedna. To so samo oporne točke, katerih namen je spodbuditi razmišljanje in molitev. Če Vam Božja beseda spregovori v kakšno drugo smer, se svobodno prepustite Svetemu Duhu.

V prvem postnem tednu je priporočljiva vaja »pregleda zavesti«.

Naj Bog blagoslovi Vaše postne duhovne vaje!

 

Ponedeljek, 1. postnega ted.
O Ljubezen, kako si dobra in bogata, kako si mogočne. Nič nima, kdor nima tebe. Ti, da oblečeš njega, ki je nag, si rajši sama naga. Zate je lahkota sitost, če je lažen ubožec pospravil svoj kruh. Tvoje bogastvo je v tem, da daš vbogajme vse, kar imaš. Samo ti ne veš, kaj se pravi dati se prositi. Ti brez obotavljanja pomagaš stiskanim, pa naj bodo v kakršni koli potrebi, tudi v svojo lastno škodo. Ti si oko slepcem, noga kruljavim, trden ščit vdovam. Sirotam nadomestuješ starše in opravljaš. Tvoje oči niso nikoli suhe, kajti usmiljenje ali veselje silita vanje solze. Svoje sovražnike ljubiš s tolikšno ljubeznijo, da bi nihče ne mogel povedati, v čem se le-ti ločijo od tvojih prijateljev. (sv. Zenon iz Verone)

Gospod je govoril Mojzesu: »Govori vsej občini Izraelovih sinov in jim povej: Bodite sveti, kajti jaz, Gospod,vaš Bog, sem svet! Ne kradite in ne lazite in ne varajte drug drugega! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga; jaz sem Gospod! Ne varaj svojega bližnjega in ne ropaj; dninarjevo plačilo naj ne ostaja pri tebi do jutra! Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike; boj se svojega Boga; jaz sem Gospod! Ne delajte krivice v sodbi; ne bodi pristranski z ubogim in ne ugodljiv mogočnemu: pravično sodi svojega bližnjega! Ne hodi kot opravljivec med svojim ljudstvom in ne strezi svojemu bližnjemu po življenju; jaz sem Gospod! Ne sovraži brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom svojega ljudstva, ampak ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe jaz sem Gospod!« (3. Mz 19,1-2.11-18)

Torek, 1. postnega tedna
Beseda ni konj, ki se ga lahko proda. Beseda lahko ostane za celo življenje in nam daje moč za življenje Zato, kdaj sem nazadnje nekomu dejal: ljubim te, rad te imam, spoštujem te, cenim te itd. In zakaj tega ne morem storiti? Zakaj ne morem celo reči: Jezus ljubim te!

To govori Gospod: Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da sejalcu da seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

Sreda 1. postnega tedna
Ljudje nenehno hočemo znamenje, da smo ljubljeni, vredni. In znamenje je, toda naši strahovi, naša krivda, naše prazne želje, nam onemogočajo, da bi ga videli. Razmisli: če bi te Bog sovražil, te ne bi ustvaril, takšnega kakršen si. Tvoj obstoj in življenje je znamenje, da te Bog ljubi. Na to ljubezen lahko odgovoriš zgolj tako, da jo sprejmeš, sprejmeš pa tako, da sprejmeš Njega, ki je zate od mrtvih vstal in ne navzoč v zakramentih.

Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi  vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj. (Lk 11,29-32)

Četrtek, 1. postnega tedna
Predstavljaj si, da ti človek, ki ti gre najbolj na živce, ki ga ne maraš, sovražiš, ali pa te zgolj motijo njegove življenjske navade, poklic, ali kake druge družbene karakteristike reče: ljubim te, cenim te, spoštujem te, svoje življenje bi rad delil s teboj. Kaj boš napravil? Kako boš odreagiral? Boš sprejel dar ali ga boš zavrnil. In morda je ta nekdo je lahko tudi Bog.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli: trkajte in se vam bo odprlo. Vsak kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 'Ali kdo izmed vas bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali bi mu dal kačo, če prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki. (Mt 7,7-12)

Petek 1. postnega tedna
Spoštovanje je na začetku vsakega odnosa. Jezim se, ker ne morem sprejeti, ker ne morem spoštovati različnosti svojega bližnjega, svojega Boga. Razmisli o vzvodih, ki preprečujejo, da bi spoštoval in sprejel  ližnjega, na Boga. Razmisli, kateri ljudje, ti gredo najbolj na živce in prosi Boga, da bi jih lahko sprejel, spoštoval.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ,Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred  sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ,tepec', zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ,norec', zasluži, da pride v peklenski ogenj. (Mt 5,20-22)

Sobota, 1. postnega tedna
Razmisli, ali si kdaj pomislil, da bi molil, delal dobra dela svojim sovražnikom, vsem tistim, ki niso po tvojih standardih, ki ti gredo na živce? Molitev, dobra dela spreminjajo srca. Toda ne srca naslovnikov naše molitve in dobrih del, temveč naša srca, naše mišljenje. Spreobrniti se moramo mi, ne naši bližnji, ne naš Bog. Prosi Boga, da ti pomaga spremeniti odnos do Njega in do bližnjih, še posebej tistih, ki niso najbližje tvojemu srcu. Najbrž bo potrebno tudi kaj odpustiti.

2 t e d e n – S m e r : O d r e š e n j e
Ljubiti moramo in biti ljubljeni, kajti le prek teh odnosov bomo lahko spoznali Boga, ki je Ljubezen. Ne bomo ga našli ob popolni nenavezanosti na vsakega človeka in stvar, kakor hitri vlak ne bo našel svojega cilja, če bo iztiril. Opustiti moramo navezanosti, ki nas vodijo stran od Boga in se navezati na ljudi ali stvari, ki nas bodo do Boga privedli brez ovinka. Sveti Ignaciji Loyolski tako pravi: »Nujno je, da želim in izbiramo samo, kar nas bolj vodi k cilju, ki smo zanj ustvarjeni.«

Kako naj odkrijemo, kaj si resnično želimo. Naše površinske želje so vedno tudi najglasnejše in najzahtevnejše. Ko se nanje odzovemo pa nas lahko pustijo prazne in žalostne, kajti ko smo jih ugodili smo v sebi zatrli svoje najgloblje želje. Knjiga razodetja nam razodeva nesrečno Cerkev v Laodikeji: »Praviš: Premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem.

Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17). To je spoznanje, ki moške in ženske pogosto doleti v t.i. »krizi srednjih let« in jih lahko pahne v depresijo. V resnici pa lahko to spoznanje pomeni začetek novega življenja.

Drugi postni teden je namenjen spoznavanju cilja, naravnavanju naših resničnih želja, ki so želje Boga. Če odkrijemo kaj si resnično želimo, če lahko ozavestimo svoje najgloblje želje, potem odkrijemo Božjo voljo. Božja volja ni nekakšen neoseben načrt, ki nam ga vsiljuje muhasti Bog in je v nasprotju z skoraj vsakim nagnjenjem, ki ga nosimo v sebi. Božja volja je naša svoboda.

Svetnik je človek, ki je odkril svoje najgloblje želje. Svetniki nato »storijo, kar morajo«, kar je tudi Božja volja. Njihova in Božja volja sta usklajeni, zato njihova življenja zaznamujejo nenehen mir, umirjenost, svoboda in radost, razen – morda še posebej takrat – v času kriz in preizkušenj. Če nas Bog ne privlači, potem si ga ne moremo želeti. Prvi korak proti njemu mora biti, da se obrnemo v njegovo smer in spoznamo, da je boljši, kot smo si kdaj koli sploh predstavljali, da je »radost človeških želja«.

Ponedeljek, 2. postnega tedna
Zamera, sojenje, obsojanje so zavore zavora, ki zavira našo pot. Napiši obtožnico proti Bogu in bližnjim. Točke te obtožnice, so tvoje vstopne točke, preko katerih boš naravnal smer proti Bogu. Kajti Božja volja je odpuščanje in življenje, ne obtožba in smrt. Poizkusi vse te točke opravičiti skozi pogled Božjega usmiljenja.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo. (Lk 6,36-38)

Torek, 2. postnega tedna
Izkušnja je učiteljica življenja. Ob slabih izkušnjah se učimo delati slabo, ob dobrih pa dobro. Na list papirja napiši vse krivice, ki so se ti v življenju napravile. Od ljudi in Boga. Nato preko molitve razmisli, kako bi te krivice poravnal z dobrim dejanjem. Bog dela dobro, četudi mu je povrnjeno z zlom. Če kljub zlu delamo dobro,  potem postajamo dobri. Če na zlo odgovarjamo z zlom postajamo slabi. Dobrega se učiš, ko delaš dobro,  slabega se učiš, ko delaš zlo.

Čujte Gospodovo besedo, sodomski knezi, prisluhni postavi našega Boga, gomorsko ljudstvo! Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte zlobno delati! Učite se dobro delati, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, prisojajte pravico siroti, branite pravdo vdove! Pridite, pravdajmo se, govori Gospod. Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; če so rdeči kot žamet, bodo beli kakor volna. Če me hočete poslušati, boste uživali dobrine zemlje; če pa nočete in se upirate, vas požre meč. Gospodova usta so govorila. (Iz 1,10.16-20)

Sreda, 2. postnega tedna
Jezus nas kliče, da smo strežniki. Dober strežnik ne čaka v kotu in pravi: »Ko me boš potreboval me pokliči!« Dobri strežnik spremlja svojega gospodarja in čaka, da prestreže, ko gospodarju zmanjka. Prosi Boga, naj ti na pot postavi nekoga, ki mu boš stregel, ker Bog streže in prestrega naše neuspehe, slabosti in napake, da ne  grmimo po tleh, temveč se dvignemo v nebesa.

Jezus jih je pa poklical k sebi in jim rekel: Veste, da vladarji narodov nad njimi gospodujejo in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mt 20,25-28)

Četrtek, 2. postnega tedna
Napši hvalnico svojim slabostim, napakam, pomanjkljivostim. Tistih, ki se jih zavedaš in tistih o katerih »šušljajo« za tvojim hrbtom. Tako boš naravnal smer na Boga, saj je On Edini, saj si boš zaželel, da Bog izpopolni tvojo nepopolnost.

Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! Blagoslovljen pa človek, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. 'Ne prodirno je srce, bolj ko vse, kdo ga more doumeti? Jaz, Gospod, preiskujem srce, preskušam obisti, da poplačam vsakemu po njegovem vedenju, kakor zaslužijo njegova dela. (Jer 17,5.7.9-10)

Petek, 2. postnega tedna
Poglej se v ogledalo in videl boš najčudovitejšo Božjo stvaritev. Pomisli kakšno radost doživlja Bog vsako jutro, ko se zbudiš in kako nežno ti pošilja angela varuha, vsak večer ko zaspiš. Ti si Gospodovo delo. Ne zaničuj tega, kar je Gospod ustvaril.

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ,Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.' Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka. (Mt 21,42-46)

Sobota, 2. postnega tedna
Ko človeku napraviš zlo: hote ali nehote, te bo zavrgel, četudi ti je pred tem izjavljal, da si zanj najpomembnejši. Bog pa te ne zavrže, ko napraviš zlo, ker je Bogu všeč usmiljenje. To usmiljenje pa se ne kaže v »darilih«, temveč v Božji prisotnosti v zakramentih. V Božji prisotnosti v tvojem kraju.

Gospod, pasi svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti! Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. 'Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe! Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti! (Mih 7,14-15.18-20)

3 t e d e n – K e s a n j e
Ko spoznaš Boga, v njegovi resničnosti, ti Bog v Kristusu reče: »Spreobrnite se in verujte evangeliju«. S tem izrekom ne izreče grožnje, temveč povabilo. Tako je, kot bi nam govoril: »Pridite in videli boste, kaj vam želim podariti; ugotovili boste, da si česa takega nikoli niste niti predstavljani, tudi v svojih najbolj divjih sanjah ali domišljiji ne. S tem, kako trenutno živite, ste kruti do samega sebe. Izstopite iz ječe svojega groba, podrite zidove varljivih varnosti in pridite z menoj, da bomo vi in jaz živeli kot ena, nedeljiva oseba.«

Kesanje pomeni sprejem tega povabila, greh pa njegovo zavrnitev. Nezmožnost kesanja je izvir zla, ki pesti posamezne kristjane in celotno Cerkev. Brez kisanja postanemo malikovalci bogastva, položaja, oblasti, čeprav morda še vedno trdimo, da smo verni ljudje. Malikovalci postanejo takšni kot stvari, ki jih malikujejo: prazni, brez smisla, nečloveški.

Verovati kot kristjan v osnovi pomeni da se v celoti izročimo Bogu, četudi vsega ne razumemo. Spreobrniti se in verovati evangeliju pomeni, da se odvrnemo od samo-malikovanja in pustimo Bogu usmiljenja – ki vse, kar je ustvaril tako ljubi, da je med nas prišel kot Jezus Kristus in daroval svoje življenje za življenje vseh nas – da deluje v nas.

Greh pomeni, da Bogu ne dopuščamo biti Bog. Kesanje pomeni, da Bogu v svojem življenju dopuščamo biti Bog. Naš resnični greh je, če zavrnemo Boga, mu obrnemo hrbet, bodisi z ato, ker smo s seboj razmeroma zadovoljni takšni kot smo, ali pa zato, ker mislimo, da moramo sebe postaviti na prvo mesto, preden se lahko obrnemo k njemu.

Kar se nam morda zdi razlog za obup – neuspeh, izguba delovnega mesta ali ugleda, sramota ,nenehna moralna šibkost, telesna ali duševna bolezen, neuspeh v zakonu, v katerem koli odnosu – lahko postane trenutek milosti in začetek novega življenja, če smo le sposobni priznati svoj neuspeh in se zaupno obrniti Boga.

Odgovor je v bolečini in noben človekov položaj ni brezupen. Skušajmo v tretjem postnem tednu torej vzbuditi vsaj malo kesanja. In če še nismo začeli s telesnim postom, je tretji teden idealna priložnost za začetek.

Ponedeljek, 3. postnega tedna
Bog želi biti Bog in želi priti k tebi osebno. Ne izbira po rodu, ne po pomembnosti, temveč po potrebnosti. Priznaj, da potrebuješ Boga, pa bo prišel. Odkloni ga, pa bo odšel.

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec« Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi — in je odhajal. (Lk 4,24-30)

Torek, 3. postnega tedna
Bati se Boga ne pomeni, da trepetaš pred kaznijo, temveč da se ga bojiš prizadeti, užaliti, zapustiti. Tak strah pa doživlja tisti, ki čuti, da je ljubljen. Začni iskati obličje Boga, ki te ljubi in zaljubil se boš vanj…

Kajti, o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov. V tem času ni kneza ne preroka ne voditelja ne žgalne ne klavne ne jedilne daritve ne kadila ne kraja, kjer bi tebi darovali prvine in našli milost. Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve ovnov in juncev in neštevilnih tolstih jagnjet. Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! (Dan 3,37-43)

Sreda, 3. postnega tedna
Kesanje ni samo-opravičevanje. Kesanje je luč, ki sveti v temi in ta luč so zapovedi. Kesanje je obžalovanje, ker nisi upošteval zapovedi in si zaradi neupoštevanja padel. Kesanje je želja, da bi se pobral.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne prejde nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu.(Mt 5,17-19)

Četrtek, 3. postnega tedna
Ko si razdvojen med dobrim in zlom, boš zaradi človeške slabotnosti padel. Toda ta ista človeška slabotnost, bo izvabila solze iz tvojih oči in to je kesanje. Preko zapovedi pa lahko spoznaš svoj padec.

Tisti čas je Jezus izganjal hudega duha, ki je bil nem. Ko je pa hudi duh izšel, je mutec spregovoril in množice  so se začudile. Nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Beelzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« 'Drugi pa so ga skušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. Toda on je poznal njih misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši. "Če je torej tudi satan zoper sebe razdeljen, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ker pravite, da z Beelzebulom izganjam hude duhove? "Če pa jaz z Beelzebulom izganjam hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z božjim prstom izganjam hude duhove, tedaj je prišlo k vam božje kraljestvo. Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa.« (Lk 11,14-23)

Petek, 3. postnega tedna
Greh ni zločin in kazen. Greh je pomanjkanje ljubezni. Grešimo, ker premalo ljubimo, napačno ljubimo, si domišljamo da je to ljubezen. Ljubezen je veselje in je hvaležnost.

Tisti čas je k Jezusu pristopil neki pismouk in ga vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?« Jezus mu je odgovoril: »Prva zapoved med vsemi je: Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo. To je prva zapoved. Druga je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Večja od teh ni nobena druga zapoved.« (Mr 12,28-31)

Sobota, 3. postnega tedna
Hvaležnost pa je kesanje. Cestninar je občutil globoko hvaležnost, zato je lahko sklonil glavo in priznal, da je raje ljubil denar, kakor Boga. Cestninar se zaveda potrebe po Bogu, zato se kesa. Farizej pa s ne zaveda svoje potrebe po Bogu, kajti svojo varnost je našel v lastni spoštljivosti.

Tisti čas je povedal Jezus to priliko nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so druge zaničevali: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. " Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako  molil: Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam'. Cestninar pa je stal od daleč in Še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ,Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' "Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

4 t e d e n – G l e j , n e k a j n o v e g a
Postni čas se počasi pregiba v drugo polovico in duhovne vaje se približujejo koncu. Četrta postna nedelja v tradicij Cerkve velja kot »nedelja veselja«. Zazrti v daljavo že lahko zremo Golgoto, kjer se bo dovršilo zadnje dejanje našega Odrešenja. Golgota ni znamenje smrti in konca, temveč je znamenje novega začetka.

Logično je, da Golgota, kot kraj trpljenja in smrti ljudi navdaja s strahom. In tisto, kar nam najbolj preprečuje spreobrnjenje je strah. Lahko sicer spoznamo vse čudovitosti življenja z Bogom, toda ostaja tisti strah pred »prehodom« v novo življenje. Strah pred tistim, kar bomo izgubili, četudi bo to kar bomo izgubili zlo, je lahko včasih večje od tiste radosti, ki jo bo pridobili – svobodno večnega življenja.

Brez upanja ne bomo nikdar prišli do Golgote, pa do Golgote moramo priti. Še več, čez Golgoto moramo iti, če želimo priti do resničnega življenja v Bogu, kjer bomo končno brez slehernega možnega strahu. Ne bomo trpeli tesnobnega strahu pred tem, da bi izgubili to, kar imamo, niti si ne bomo želeli imeti nečesa drugega.

Zato četrti postni teden namenimo veselju. Veselju nad Odrešenjem, veselju nad zmago nad smrtjo, veselju po zbližanju z ljubljenim. Biti vesel ne pomeni, da hodimo okoli z glavo nagnjeno na 45o z rahlim povzdignjenimi očmi, ter nekim čudnim blaženim nasmehom na ustnicah. Veselje tudi ni skakanje po eni nogi, zviranje od smeha. Čemeren človek je lahko bolj vesel od poskakujočega veseljaka. Zato, ker je pravo krščansko veselje ni nekakšen goli psihološki optimizem, da se smejemo, če zunaj pada točka, temveč sicer čemerno zremo skozi okno in globoko v sebi vemo, da toča ni najhuje kar se nam lahko zgodi in da bo posledično zasijalo sonce. Krščansko veselje je upanje, v katerem ni prostora za obup.

Ponedeljek, 4. postnega tedna
Bog se veseli tvojega spreobrnjenja, Bog se veseli tvojega novega začetka, ker ve, da bosta tretji dan za vedno združena. Bog se veseli, ker ima upanje v tebe ali imaš ti upanje v Bogu?

Berilo iz knjige preroka Izaija. To govori Gospod: »Glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel, temveč veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim. Glej, preustvarim Jeruzalem v radost in njegovo ljudstvo v veselje. Radoval se bom nad Jeruzalemom, se veselil nad svojim ljudstvom. Ne bo se več v njem slišal glas joka, ne glas tarnanja. Ne bo več tam dojenčka, ki doživi le malo dni, ne starčka, ki bi ne dopolnil svojih let. Kdor bo umrl stoleten, bo umrl mlad, kdor ne doseže sto let, bo veljal za prekletega. Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali bodo vinograde in uživali njih sad.« (Iz 65,17—21)

Torek, 4. postnega tedna
Upanje je kot oživljajoča reka in ta reka teče izpod templja. Nikjer drugje kakor v cerkvi, pred tabernakljem ne boš našel pravega upanja, pravega veselja.

Tiste dni me je angel peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je izvirala na desni strani templja, južno od oltarja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vre dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Kajti če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka.« (Ezek 47,1.8-9)

Sreda, 4. postnega tedna
Človek je zaradi Adamovega greha podvržen kruti usodi pozabljenja. Odnosi med ljudmi se ohlajajo, zgodovina poskrbi, da vse se izgubi. In če prebivaš samo v tem svetu in v tem življenju ki ga imaš, boš hitro pozabljen. Poizkusi se spomniti in našteti vsa imena svojih prednikov, vseh sošolcev in sošolk, vseh ljudi s katerimi si se nekoč dobro poznal, pa se sedaj več ne. Imena vseh duhovnikov, škofov, ki so živeli in delovali v tvoji okolici, v tvojem narodu… Toda, ker od krsta dalje prebivaš tudi v Božjem srcu in v Božjem življenju nisi nikdar pozabljen. Božja zvestoba ne pozna mej, ne pozna zgodovine. Pozna pa sedanjost in pozna prihodnost.

Tako govori Gospod: Ob času milosti te uslišim, ob dnevu zveličanja ti pomagam. Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: »Pojdite ven«, tem, ki so v temi: »Pridite na svetlo!« Pasli bodo po potih, po vseh golih gričih bo njih paša. "Ne bodo lačni ne žejni, ne zadene jih vroči veter ne sonce. Kajti njih Usmiljeni jih bo vodil, spremljal jih k vodnim vrelcem. " Iz vseh svojih gora naredim pot, moje ceste bodo nasipane. " Glej, ti-le pridejo od daleč, glej, oni od severa in zahoda, oni iz dežele Sincev! ''Vriskajte, nebesa, raduj se, zemlja! Zavriskajte gore! Gospod je potolažil svoje ljudstvo, se usmilil svojih siromakov. Sion pa je rekel: »Gospod me je zapustil. Vsemogočni je name pozabil. "Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! (Iz 49, 8—15)

Četrtek, 4. postnega tedna
Bog je dal obljubo in te obljube ne more prelomiti. Tudi Bogu je hudo, ker mora Jezus iti na Golgoto in tam umreti krute smrti. Toda obljuba je obljuba. In ta obljuba zahteva Golgoto. Bog obljublja iz čiste, nesebično ljubezni. In obljubil je iz ljubezni, ker ve, kaj se bo zgodilo tretji dan.

Mojzes pa je prosil Gospoda, svojega Boga, in rekel: »Gospod, zakaj se vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? "Zakaj naj bi govorili Egipčani: Zlovoljno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje? Odvrni se od togote svoje jeze in naj ti bo žal zaradi zla, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim obljubil: Namnožil bom vaš zarod kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, bom dal vašemu zarodu v večno posest!'« "Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi zla, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu. (2 Mz 32,11-14)

Petek, 4. postnega tedna
Zlo preizkuša naše veselje, zlo preizkuša naše upanje. Toda na te preizkušnja moramo odgovoriti s krotkostjo in potrpežljivostjo. To so orodja s katerimi krepimo svoje upanje.

Hudobni govorijo med seboj, napačno sodeč: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje. Nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna. Poglejmo, ali so njegove besede resnične, in preudarimo, kakšen bo njegov konec! S sramotenjem in mučenjem ga poskusimo, da spoznamo njegovo krotkost in preizkusimo njegovo potrpežljivost; na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!« (Mdr 2,1.12-22)

Sobota, 4. postnega tedna
V stiski in težavi, ko se ti dela krivica, ko se ti zdi, da ni več izhoda, prosi Boga, naj sprejme tvojo pravdo, naj sprejeme tvojo krivico in jo poravna. Svoje pravde in svoje krivice izročamo tistim, od katerih upamo, da bomo dobili pomoč.

Gospod, ti si mi razodel in tako sem to zvedel. Takrat si mi pokazal njihove spletke. "Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Nisem vedel, da so kovali zle naklepe proti meni: »Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da se ne bo več omenjalo njegovo ime!« Gospod nad vojskami, ti sodiš pravično, preiskuješ obisti in srca; daj, da vidim, kako se boš maščeval nad njimi, zakaj tebi sem zaupal svojo pravdo. (Jer 11, 18—20)

5 t e d e n – N e p o z a b i
Peti postni teden je v bistvu zadnji teden. Saj je naslednji teden že Veliki teden Gospodovega trpljenja. Namenjen naj bo sklepom naših duhovnih vaj. Je nekakšen pregled celotnega postnega časa, poizkušajmo ugotoviti, kaj smo dosegli, česa nam ni uspelo in predvsem zazrti v svetlo prihodnost, skušajmo izoblikovati sklep, moto, geslo, ki nas bo spominjalo na cilj našega krščanskega življenja: Ljubezen obuja od mrtvih. Ta ljubezen pa lahko obudi od mrtvih samo v naših prostovoljni in svobodni odločitvi Zanj.

Svoboda je prostor znotraj meja. Predstavljajmo si velik ograjen travnik. Znotraj tega travnika se lahko svobodno gibamo in počnemo kar nas je volja. Toda mi se največkrat ne brigamo za travnik s sočno travo, temveč nas moti ograda. Ta ograda pa nam omogoča, da se lahko svobodno in varno gibamo po travniku. Če ne bi bilo ograde, bi nas lahko napadel volk in pokončal.

Zato sveti Avguštin pravi: »Ljubi in delaj kar hočeš« Če ljubiš si znotraj ograde in lahko delaš kar hočeš. Če ne ljubiš, pomeni, da si ogrado bodisi uničil, bodisi preskočil. In potem nisi več svoboden.

Na Golgoti Bog ne podre ograde, tudi je ne uniči. Temveč jo znova postavi. Zato, da bi vsak videl to ogrado in bi vsak lahko vstopil vanjo, ter bil znotraj nje popolnoma svoboden in varen. To ne pomeni, da nevihte in dež ne padejo znotraj ograde. To pomeni da volk ne more priti do tistih, ki so znotraj ograde.

Človek, ki se upira Bogu, ki pred njim bolj ali manj zavedno beži ali pa beži pred nekaterimi njegovimi klici ali zahtevami, ne bo mogel imeti miru. Človek ne more biti v globokem in trajnem miru, če je daleč od Boga, če njegova najintimnejša volja ni scela usmerjena k Bogu. Zato je nujni pogoj za notranji mir, to kar imenujemo dobrohotnost. To je tista trdna in trajna naravnanost človeka, ki se je odločil, da bo bolj kot vse ljubil Boga in si iskreno želi – ne glede na okoliščine- vselej dajati prednost Božji volji pred svojo. Bogu ne želi zavestno ničesar odreči. Morda – celo gotovo – njegovo vsakodnevno vedenje sicer ne bo povsem usklajeno s to željo oz. namero. Njeno izpolnjevanje bo velikokrat nepopolno. Vendar bo zaradi tega trpel, Boga bo prosil odpuščanja, skušal se bo v tem poboljšati. Po občasnih porazih se bo trudil vrniti k tej razpoložljivosti, da želi Bog vselej in vsem pritrjevati. To je dobrohotnost. Ni popolnost, ni dosežena svetost, saj lahko sobiva z nepopolnostmi, celo napakami.

Začeli smo z ljubeznijo, zaključujemo z upanjem. Vse skupaj pa je vera. V življenju smo in bomo padali kot Kristus na križevem potu, toda zardi vere, ki je ljubezen in upanje, vstanemo s Kristusom in gremo z Njim celo na Golgoto, ker se zavedamo, da bomo z Njim tretji dan od mrtvih vstali.