Začetek meseca februarja označuje praznik Jezusovega darovanja ali po domače svečnica. Mojzesova postava določa, da vsak prvorojenec pripada Bogu. Zato je bilo potrebno vsakega prvorojenca odkupiti. Za to so v templju darovali dar – dva golobčka. Čeprav je bil Jezus Božji Sin in tega se je Marija zavedala, je Jezus vedno delal v skladu z Mojzesovo postavo. In bilo bi čudno, če Marija Mojzesove postave ne bi jemala resno.

Bogu se daruje. Od vekomaj, od davnine do danes. Darujemo kot zahvalo za prejete milosti, pa tudi kot priprošnja za nadaljevanje milostnega stanja. Pri tem darovanju pa vstopi sveča. Moramo se postaviti nekaj stoletji nazaj. Sveče včasih niso bile tako dostopne kot danes in prav gotovo ne tako poceni. Danes je v svečah čebeljega voska zelo malo ali pa celo nič. Nekoč pa so bile narejene izključno iz čebeljega voska, ki je bil redka dobrina. Zato so bile sveče tudi zelo drage. In kaj bomo Bogu darovali drugega, kakor tisto, kar nam je najbolj dragoceno. Že sama sveča je znamenje darovanja, použiva samo sebe, da daruje svetlobo in toploto. Plamen, svetlobo in vonj sveče iz čebeljega voska ne more nadomestiti nobena sodobna parafinska sveča.

Kot sveča použiva samo sebe, da imamo toploto, svetlobo in prijeten vonj, se tudi določene osebe v naši družbi popolnoma posvetijo Bogu. So darovani kot dva golobčka, zato, da imamo lahko Jezusa pri sebi. To so vse Bogu posvečene osebe, med katerimi so si redovniki in redovnice izbrali boljše mesto: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,41-42)

Tudi letos bomo pri svečnici blagoslovili sveče, ki pa jih letos morate prinesti s seboj, kakor je Marija prinesla s seboj dva globčka in bila zaradi tega dejanja blagoslovljena in blagrovana.

foto: pixabay.com