Hvaležnost ne pride sama od sebe. Potrebno se je potruditi. Ni se težko cel dan pritoževati, cel dan godrnjati. Ni težko biti zjutraj jezen sam nase, popoldne pa na ves svet. Za greh se ni treba posebej truditi, za dobro delo pa.

Tako tudi obujanje hvaležnosti in s tem pristnega evangeljskega veselja zahteva malce človekovega truda. Naše obujanje hvaležnosti je naš prispevek k dobremu in pravemu odnosu z Bogom. Zato Vam predlagam naslednjo duhovno vajo, preko katere bi se vadili v dobrem. Vsak sam, a obenem skupaj z drugimi. Vsebino seveda lahko prilagodite po svojih zmožnostih in potrebah:

V nedeljo, se lahko zahvaljujemo:

•  za Božjega Sina Jezusa Kristusa, prisotnega pod podobo Svete Evharistije v tabernaklju.
• ker je Jezus tako blizu in se nam ni treba vsako nedeljo voziti, kakor v Avstraliji ali Ameriki po sto kilometrov na dan.

V ponedeljek, se lahko zahvaljujemo:

• za šolo, ker bi bili brez šole, danes še v kameni dobi. Če se ne bi posamezniki toliko izobraževali, ne bi imeli ne elektrike, ne interneta. Ne bi bilo napredka, tako bi bilo tudi naše zdravje bolj šibko.
• za službo, za delo. Koliko jih je, ki nimajo prave zaposlitve in zato trpijo pomanjkanje.
• obenem pa prosimo za vse tiste, kateri nimajo službe

V torek, se lahko zahvaljujemo:

• za družino, za zakonca, za starše, za otroke, za prijatelje, za župljane. Lahko bi bili čisto sami na tem svetu, sami za vse, tako pa imam ustrezno podporo. Imamo nekoga, ki nas lahko potolaži, ki ga imamo lahko radi, ter ima lahko nas rad. Imamo celo nekoga, kateremu lahko težimo. Če bi bil sam, bi bilo tudi to težko.
• ker nekdo skrbi zame in jaz lahko skrbim zanj.

V sredo, se lahko zahvaljujemo:

• za življenje, takšno kakršno je. Poznamo ga in nam je domače. Poznamo njegove križe in težave. Lahko bi prišla nova težava, nov križ, s katerim bi se morali na novo ukvarjati.

V četrtek, se lahko zahvaljujemo:

• za duhovnika. Je kakršen je, kakor sem jaz kakršen sem. Pa vendarle tukaj je. Ne nekje, daleč stran. In zato je tukaj tudi Jezus, morda še posebej v zakramentu evharistije in spovedi.
• Bogu hvala za župljane. Njim me je Jezus po škofu, njim postavil za duhovnika, ne nekam drugam. Oni so sedaj moj dom in moje življenje. Za njih sem dogovoren. Oni so sedaj smisel mojega življenja.
• za škofe, za papeža, po njih poteka neposredno nasledstvo od Jezusa in apostola Petra. Oni nas povezujejo, oni nas poučujejo, oni nas posvečujejo.

V petek, se lahko zahvaljujemo:

• za Jezusovo trpljenje, smrt in Odrešenje.
• za vse težave in preizkušnje, katere doživljamo. Zaradi njih pogosteje molimo, zaradi njih, se darujem za svoje bližnje. Zaradi njih iščemo pomoči bližnjega in tako tudi bližnjemu omogočim, da napravi dobro delo. So šola Božje ljubezni, preko katerih nas želi Bog bolj navezati nase.

V soboto, se lahko zahvaljujemo:

• za Božjo mater Marijo. Bogu hvala, ker je prva privolila v sodelovanje z Bogom. Bogu hvala, ker imam tako mogočno priprošnjico v nebesih. Bogu hvala, za Njen zgled, da četudi nimam vsega, kar si želim, lahko to kar imam, po Njeni priprošnji izkoristim za dobro. Bogu hvala, ker nas Bog po Mariji uči: vse lahko uporabim za dobro, če le rečem, kakor Ona: »Zgodi se mi po tvoji volji«.

Seveda, lahko zgornje »zahvale« uporabite po svoje, po svoje oblikujete in po svoje dodate. Prepričan sem, da ima vsak veliko stvari, za katere je lahko hvaležen Bogu, več, kakor se sploh zaveda. In tudi prepričan sem, da bo po tednu zahvaljevanja, naslednji teden lepši in srečnejši. Bogu hvala!