Življenje je nenehno darovanje. Bog, preko staršev ob spočetju, podari življenje otroku. Nato starši darujejo svoj čas, svoje talente, sposobnosti, zmožnosti, da otrok rase, se razvija. Da ima kolikor toliko srečno otroštvo, ga tudi vzgajajo in pripravljajo na življenje. Tudi otroci kasneje darujejo svoj čas, svoje sposobnosti, da bi starši uživali prijetno jesen svojega življenja. Svoje življenje torej darujemo za svoje otroke, starše, prijatelje, znance, sosede. Vse, ki nam v življenju nekaj pomenijo ali pa tudi ko želimo, da nekdo vstopi v naše življenje.

Darovanje je dejanje usmiljenja, le to pa izvira iz ljubezni. Obdarujemo samo tiste, ki nam tako ali drugače v življenju nekaj pomenijo. In mi Bogu nekaj pomenimo. Zato nam je ob Božiču daroval svojega Sina Jezusa Kristusa. Jezus pa nas želi z darovanjem Svojega življenja na Golgoti, povrniti v stanje pred padcem Adama in Eve, v stanje edinosti z Bogom. Namen adventa in Božiča je sprejeti dar Jezusa Kristusa. Postni čas pa je namenjen, da se ga naučimo uporabljati, da bomo na velikonočno jutro z Jezusom vstali v novo prenovljeno življenje.

Zato lahko nekateri životarijo namesto, da bi živeli, ker ne darujejo in morda tudi niso sposobni daru prejeti. Nekateri celo nimajo nikogar, za kogar bi se darovali. Leto Božjega usmiljenja, nas v letošnjem postnemu času prav posebej vabi k spreobrnjenju. Le to ne pomeni samo »iti stran od greha,« kajti greh pade stran takoj, ko se pojavi ljubezen. Spreobrnjenje pomeni obrniti se k Bogu, k življenju, k darovanju. Človek bi se moral najprej usmiliti samega sebe, da bo lahko usmiljen z drugim, kakor nam Jezus zapoveduje: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,31). Leto Božjega usmiljenja nas torej vabi: »Človek, usmili se najprej sebe. Sprejmi usmiljenje, ljubezen, darovanje, da boš lahko usmiljen do drugega, da se boš lahko daroval, da boš lahko ljubil in bil ljubljen«.