Postni čas je nekako usmerjen v človekovo intimnost. Vabi nas, da se usmerimo pogled naš osebni, intimni odnos do Boga in bližnjega. Če ta odnos ni resničen, ter temelji zgolj na neki folklori, potem se to jasno kaže tudi v zunanjem življenju. Pri verniku predvsem z opuščanjem nedeljske svete maše, prenehanje prejemanja zakramentov obhajila in predvsem spovedi.

Spovednica je bila in ostaja za marsikoga velik tabu. Če se le da, se je izogibamo, ker pomeni bodisi priznanje naše slabotnosti, bodisi pa jo ovija cel kup različnih predsodkov.

Toda to je edini način, da katoličan doseže neko notranjo svobodo, ki je predvsem na tem, da se reši strahu, različnih spon, preprek, ki mu onemogočajo pristen odnos tako z Bogom, kakor z bližnjim. Zbrati pogum, vstopiti v spovednico, ter se spovedati, je lahko največje junaštvo, obenem pa usmiljenje, ki ga privoščimo sebi in posledično tudi tistim, kateri živijo, delajo z nami. Če je spoved dobro pripravljena, iskreno izpovedana, lahko spovedanec začuti tudi telesno olajšanje. In zato lažje pogleda sosedu v oči. Ne zamenjujmo spovedi, ter pogovora s prijatelji, ter drugimi osebami. Človek je lahko zelo nestanovitno bitje, nikoli ne veš, če bo današnji prijatelj tudi jutri. Bog pa je stalen. S tem, ko vstopiš v spovednico, se spoveš Bogu preko duhovnika, s tem se svobodno odločiš za Boga. Duhovnik je zgolj orodje Božjega usmiljenja. Duhovnik Bogu »posodi« ušesa, da te posluša, usta, da ti podeli odvezo in srce, ki ne obsoja, temveč odpušča. Zato, vse, kar duhovnik »izve« v spovednici, ni duhovnikova last in s tem vedenjem ne sme na noben način razpolagati.

Kaj se dogaja v spovednici? Primerjavo lahko vzamemo z bršljanom. Nič ne pomaga, če pulimo listje, dokler ne presekamo s korenino, se bo bršljan vedno znova obraščal. Deblo bršljana in njegovi listi so posledice greha. Čedalje bolj se razrašča, dokler nas duhovno in fizično ne zamori. Spoved pa odseka korenino. Posledice se počasi posušijo in lažje jih odstranimo.

Morda pa se ti kljub temu zdi, da je vse skupaj brez veze, ker nič ne čutiš oz. tvoja čutenja in občutki niso prijetni. Pri veri čutenje ni bistveno. Če bi bilo, potem Jezus ne bi šel na križ, ker viseti na križu ni ravno prijetno za naše čute. Tisto, kar je najbolj čudovito pri Bogu je, da deluje mimo naših čutov, ki deluje ne glede na to, kdo je pred oltarje ali na drugi strani spovednice. Ker duhovnik nima prav nobene moči odpuščati grehe, še svojih lastnih ne, kaj šele tuje, temveč to počne Bog preko duhovnika. Ker Bog deluje, pa če mi kaj čutimo ali pa ne. Toda, da se moramo včasih tudi premagati in mimo svojih čutov, ter se usmiliti svoje duše, posledično tudi svojega telesa, ter prejeti največ, kar nam Bog lahko da, tudi preko duhovnika, svoje usmiljenje.