Vsi poznamo zgodbo o nejevernem Tomažu, ki je bil poln dvomov o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Ni in ni hotel verovati, da se je to res zgodilo, ker je on (Tomaž) resnično videl, kako so ga mučili, videl je, kako je trpel na križu, videl je kako je umrl in bil položen v grob. Vse ostale Jezusove obljube, vse ostalo se mu je zdelo kakor navadna pravljica. In četudi je toliko njegovih kameradov zatrjevalo, da je Jezus vstal od mrtvih, jim ni ne verjel, kaj šele veroval. Nejeverni Tomaži zavračajo vse, kar Cerkev pravi o Jezusu, o Njegovih obljubah, resnicah. Zavračajo pričevanja svetnikov in svetnic. Zavračajo čudeže vsakdanjega življenja. Zavračajo ljubezen. Imajo nešteto izgovorov ter opravičil za svoj dvom. Toda kljub vsem dvomom, se Tomaž ne naveliča zbirati se skupaj z ostalimi apostoli. Zakaj? Ker morda dvomi celo v svoj dvom. Ker kljub vsemu morda želi verovati. In zato, ker se Tomaž ne naveliča, kljub vsem dvomom zbirati se skupaj z drugimi apostoli, se mu Jezus lahko prikaže. In še več, Jezus zahteva, da se Tomaž dotakne Jezusovih ran. Ta dotik ga še posebej prepriča, ter dokončno spreobrne. Dokler nejeverni Tomaž opravičuje svoj dvom, dokler išče vsemogoče izgovore, da ne bi veroval, četudi si morda želi verovati, ne bo veroval. Dokler se ne spreobrne in vidi, to kar mora videti, ne to, kar si želi videti, dokler se Jezusa ne dotakne, ne bo veroval. Ko Tomaž sprejme Jezusovo resničnost takšno, kakršna je, to ko sprejme vse, kar Jezus po Cerkvi uči in dela, takrat se spreobrne in veruje.

NAŠE RANE so TUDI JEZUSOVE RANE

Jezusove rane so seveda posledice trnjave krone, žebljev in sulice. Katera rana je smrtna rana? Nekako logično je, da je to udarec sulice. Pomanjkanje molitve je lahko usodno, ker se vse mogoče sulice zarijejo direktno v naše srce. Pomanjkanje miloščine (dobrih del) so udarci žebljev, ki pritrdijo naše roke, da ne morejo delati dobro, naše noge, da ne moremo uiti zlu. Pomanjkanje posta pa je trnjeva krona. In če bomo imeli dovolj poguma, da se v postnem času dotaknemo teh naših ran, se bomo dotaknili tudi Jezusovih ran, saj smo del Jezusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. Tako se bomo lahko vsaj malo približali spreobrnjenemu Tomažu, ki je začel verovati. Zato za nas velja: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati« Izkoristimo torej postni čas, v svetem Letu Božjega usmiljenja, morda da pridobimo odpustke ali pa vsaj, da izpolnimo dolžnost vsakega Katoličana, da se vsaj za veliko noč spove svojih grehov in prejme sveto obhajilo. Jezusu lahko dopustite, da se Vas dotakne in začne ozdravljati Vaše rane, grehe preko zakramenta svete spovedi, ki ga lahko prejmete:

dopoldne:

• nedeljo pol ure pred sveto mašo

popoldne:

• vsak petek ob 1500 (po molitvi križevega pota)
• na cvetno nedeljo ob 1400, ko bo prišlo več duhovnikov od drugod
• na veliko soboto od 1200 do 1300 ter od 1315 do 1400

zvečer:

• pol ure pred večerno mašo v župnijski cerkvi
• vsako postno soboto od 19-ih do 20-ih
• veliki četrtek (24.3.2016) po sveti maši v času nočnega bdenja
• veliki petek (25.3.2016) po obredih velikega petka