Ljudje so ob reki nabirali kamenje. Večje neobdelane kamne, skale so uporabljali za zidavo svojih domov, tiste manjše kamenčke, prodnike, ki so se skozi tisočletja brusili v rečni strugi, pa so uporabljali, da so okrasili svoje domove, zidove, podboje, otroci pa so se z njimi igrali na bregu reke.

Da narava poskrbi da nastane prodnik, mora neobdelan kamen pasti v rečno strugo. Drugi kamni se morajo med seboj trkati in brusiti. Ne samo nekaj let, tisočletja minejo, preden nastane en samcat prodnik, lep, gladek, pisanih barv, nenavaden.

Odnosi nas brusijo, nas obdelujejo. Toda samo preko dobrih odnosov lahko postanemo lepši, bolšji, uporabnejši. Odnos med zakonci, med prijatelji, med Bogom in človekom lahko imenujemo dober odnos. Tiste odnose, v katerih pa vlada zavist, sovraštvo, nehvaležnost, pa lahko imenujemo slab odnos. Toda imamo možnosti izbire, celo lahko ostanemo neobdelan kamen na bregu. Če bomo imeli srečo bomo prav tako uporabni, toda v veliki večini pa gredo ljudje godrnjaje mimo neobdelanih kamnov, saj se zaradi njih jezijo, ker so ostri in grobi. Ljudje gredo proti čudovitim prodnikom. Te nabirajo, ker so lepi, gladki, pisanih barv, nenavadni in uporabni. Ostali kamni pa ostanejo sami in zapuščeni na bregu.

Da človek ne vstopi v odnos je največkrat kriv strah. Pa ne samo tisti strah pred nekim občutljivim zlom, temveč strah pred razočaranjem, pred zavrnitvijo, včasih pa tudi strah pred obveznosti. Zato je najbolje, da za začetek vstopimo v odnos z Bogom. On nas ne bo razočaral, ne bo nas zavrnil in obveznosti do Boga so lahke saj pravi: »moj jarm je prijeten in moje breme lahko.« Dopustimo vzgajati se v odnosih preko odnosa do Srca Jezusovega. Pustimo se obdelati Božjemu usmiljenju, potem bodo drugi ljudje lažje vstopili v odnos z nami, nas bodo lažje prijeli, uporabili, se morda celo igrali.