Bog vse ve, greh se delati ne sme, pravi slovenski pregovor. Na ta pregovor nas spominja »Božje oko« na vrhu glavnega oltarja v Dolenji vasi, na poseben način pa tudi podoba Svete Trojice na vrhu oltarja v cerkvi Svetega Vida v Rakitnici. To »Božje oko« naj bi nas spomnilo na to, da ima samo Bog možnost da vidi stvari v več dimenzijah. Med tem, ko pa človek vidi samo v eni dimenziji in zaradi te ene dimenzije, lahko samo Bog krivico popravi s pravico in zlo z dobroto. Ker samo On ve, kaj se v posameznih glavah in srcih dogaja.

Prepričan sem, da se vsak po svojih najboljših možnostih trudi delati dobro in da je procent ljudi, ki delajo zlo tako majhen, da se ga sploh ne splača omenjati. Kajti kaj je pravzaprav zlo? Sveti Avguštin pojasnjuje: »Zlo je pomanjkanje dobrega.« In če vidimo, da nekdo počne nekaj, kar je po naših merilih in kriterijih zlo, lahko to premagamo samo z dobroto in to je Bog. Zato je prva stvar, ki jo lahko veren katoličan naredi je to, da se vrže na kolena pred tabernakelj in moli, ter prejme ustrezne zakramente, ti nam bodo dali moč, da se bomo z zlom pravilno soočali.

Za delati zlo ni pravil. Kajti zlo, samo po sebi je upiranje pravilom. Greh je tako takrat, ko prekršimo zapoved. Za delati dobro pa so pravila in to je postava Boga in Cerkve. Tudi Cerkev postavlja pravila, ravno zaradi človeškega eno-dimenzionalnega pogleda na stvari. Najlažje se je držati pravil in tako najlažje delati dobro. Najtežje pa je ovinkariti malo sem, malo tja, ker tako najbolj tvegaš, da boš nekomu »stopil na rep«, ter s tem nekomu napravil krivico, morda celo zlo, čeprav nenamerno in iz največje ljubezni.