Pod pojmom »sreča« si ljudje predstavljamo nekaj dobrega, ugodnega, prijetnega. Različni ljudje imamo različne poglede na srečo. Nekdo je srečen če je njegovo življenje kot »francoski vrt«, vse brezhibno urejeno, formalno in simetrično. Drugi pa so srečni v urejenem kaosu angleškega tipa vrta.

Nekateri postanejo srečni ob majhnih dogodkih življenja, drugega pa osrečijo samo glamurozne prireditve, polne blišča in poka. Ja, različni smo si ljudje in zelo težko je vse osrečiti.

Vendar pa se skupni imenovalec sreče vsakega človeka skriva v čisto preprostem dogodku, ki ga imenujemo srečanje. Človekova sreča izvira iz srečanja. Poznamo redovnike in redovnice, ki živijo samotno življenje v klavzuri, zaprti v samostanih in celicah, pa vendarle niso osamljeni. Vsaj enkrat na teden se srečajo pri skupni mašni daritvi, pri skupnem obedu, pri skupnem sprehodu. Človekovo življenje je zaradi svoje Bogo-podobnosti,  najboljša preventiva in kurativa, za skoraj vse duševne in tudi nekatere telesne bolezni in tegobe, ki nas lahko v življenju doletijo. Tega so se zavedali naši predniki, ki so ohranjali običaj bdenja pri mrliču, kropljenja pred pogrebom. Niso namreč besede sožalja tiste, ki tolažijo, temveč prisotnost bližnjih ob nesreči, izgubi.

V Svetem pismu, še posebej v evangelijih beremo, da so se ljudje želeli srečati z Bogom, z Jezusom, četudi se samo dotakniti njegove obleke. S to željo in trudom, ki so ga vložili, so izpovedali svojo vero. Ker so verovali, da jih lahko Jezus osreči. Človek, ki pa ne veruje, si ne želi srečanja z Bogom. Četudi vsaj enkrat na leto, ob Veliki noči. Iz te vere, želje po Bogu, pride do dotika.

Najlepši izraz srečanja je nedeljska sveta maša, v kateri obhajamo živ spomin na Veliko noč. Bistvo nedeljske maše je srečanje, ki poteka preko dialoga med duhovnikom in verniki. To srečanje nam lahko daje poguma za vztrajanje, ko vidimo koliko različnih ljudi veruje, se trudi za srečno življenje. Nismo vsi popolni, daleč od tega, vendar se trudimo. In iz tega srečanja pride do dotika preko Jezusa. V vsaki posvečeni hostiji, četudi samo majhen košček, je enak cel Jezus. In ko gremo k obhajilu, se z Jezusom osebno srečamo in tako tudi s svojimi bližnjimi. Dotik z Jezusom prinaša srečo: veselje v duši, v srcu, lahko tudi ozdravljenje na telesu. Tako vidimo, da če želimo priti do dotika, do Božjega dotika, potrebujemo sočloveka.

Seveda se srečujemo z ljudmi iz službenih, šolskih in drugih obveznostih. In ta srečanja pogosto ne osrečujejo, ker v njih ni neke globlje povezanosti. Tudi med zakoncema, med prijatelji se lahko zgodi, da srečanje ne prinaša sreče. Če ljudje ne bi verovali v Jezusovo božanskost in dobroto, se z njim ne bi želeli srečati. In če izgubimo osnovno zaupanje, vero v človekovo Bogo-podobnost, če pozabimo, da je zlo zgolj pomanjkanje dobrega (sv. Avguštin), da je lahko vsak človek dober, potem srečanje ne more prinesti sreče, ne v službi, ne v šoli ne doma.

Tako beremo v avto-biografiji »Močnejši od sovraštva« kako je Timu srečanja z ljudmi niso prinašala sreče. Ampak ravno zaradi dobrote mnogih ljudi, ki jih je srečeval »po službeni dolžnosti« je počasi pridobival vero v Jezusovo navzočnost tudi preko ljudi: »Nesebično predsednikovo dejanje in zaupanje sodnice, ki bi moje pismo lahko vrgla v koš in se potem izgovorila, da se je izgubilo v kakem uradu, sta sprožilca moje človečnosti. Zaradi teh ljudi postajam boljši. To je dober sodnik. Sprejme te, si vzame čas, da se te v resnici ogleda. Najprej ogleda tebe, šele nato tvojo mapo. Skupaj s teboj skuša najti možnost, kako bi lahko znova postavil svoje življenje. Poda ti roko, četudi se zdi vse izgubljeno. Nikoli se nisem mislil, da taki ljudje obstajajo. Za prestopnika so prvi pričevalci človečnosti pogosto policisti, žandarji, sodniki, vzgojitelji. Res je, da so ti poklici nehvaležni in naporni. Vendar so tudi eni najpomembnejših. Policista, ki ti prijazno ponudi sendvič, ti kupi pijačo in z osumljencem ne ravna kot s psom, si zapomniš. Med zaslišanjem se lahko razvije iskrena naklonjenost. Temu sem bil sam priča. Tisti, ki lahko kaznujejo, so lahko sejalci preprečevanja prestopkov. Gospa sodnica in gospod predsednik sta mi vzbudila željo, da bi si izbojeval in postavil življenje, ko je kazalo, da ni prav dobro krenilo.« (Guenard Tim, Močnejši od sovraštva, Mohorjeva 2012, str. 131.)

Tim je preko ljudi postajal boljši. Ljudje, še posebej kristjani smo prinašalci upanja. Sreča pa je upanje. Kajti naša vera naj bi nam dajala moč, da vidimo preko zemeljskih ovir, v podobo Boga, ki je eden, resničen, dober in lep in ta podoba se zrcali v vsakem človeku. Da pridemo do Jezusa, potrebujemo sočloveka.

Tako je namen postnega časa tudi v tem, da spoznamo, da smo lahko tudi mi orodje Odrešenja. Da lahko s svojo prisotnostjo na tem svetu, kot kristjani drugim vlivamo upanja. Kaj pa vemo, komu naredimo veselje, ko nas sreča? Kaj pa oni drugi/a ve, kakšno veselje nam je naredil/a, ko smo ga/jo srečali?

Očistimo svoja srca, svoje življenje, svoje poglede, ter se svobodno zazrimo v obličje ljudi s katerimi se srečamo. To srečanje lahko nam ali drugim prinaša srečo, kakor beremo v Jobovi knjigi: »Spravi se vendar z njimi in se pomiri, tako bo k tebi prišla sreča!« (Job 22,21)