Vse na tem svetu se ravna po načelu: sedem debelih krav in sedem suhih krav (1 Mz 41,27) Nobena stvar ni večna, ne obilje ne pomanjkanje. In nobena stvar, nobeno občutje, nobeno stanje ni večno, razen Boga. Vse na tem svetu je minljivo in vsega je nekoč konec: trpljenja in veselja.

Konec pa ni nikdar konec. Konec pa je vedno začetek. Za nevernega lazenje črvov v krsti ali pepel v rjasti žari. Za vernega večno življenje v nebeškem kraljestvu. Za nekatere konec agonije, pomeni začetek lepšega in boljšega življenja. Za nekatere pa konec lepšega, boljšega življenja pomeni začetek agonije. Slaba ocena v šoli ni konec sveta, pomeni samo, začetek večjega truda in s tem tudi večjega znanja.

Vsak odgovarja za svoje grehe in ob koncu vsak dobi plačilo za to, kar je dobrega ali slabega delal. To je nauk Boga, ki ga Cerkev nenehno oznanja. In še nekaj je nauk evangelija: če scagaš pet minut pred koncem ne dobiš plačila. In če začneš pet minut predkoncem dobiš isto plačilo, kot da bi delal od začetka. Teh pet minut in dejstvo da smo konec koncev pred Bogom vsi enaki, pa je poleg evharistije najtežja stvar za razumevanje krščanstva.

Ne moremo niti tekmovati, če ne vemo, kdaj približno je konec. In ko tekmujemo ne pozabimo na tistega, ki je zadnji. Osvojeno prvo mesto je veliki meri odvisno od tega, kdo bo zadnji. Bogu moramo biti hvaležni, da je vse urejeno tako kot je urejeno. Ker je konec tudi vedno začetek. Kakšen začetek pa bo, pa je odvisno od naše vere in zaupanja Bogu.

LEPOTA KONCA

Končati je mnogo težje kot začeti. Začetki so običajno povezani z majhnimi stvarmi, odrekanji katere jih vložimo v neko stvar, odnos. In običajno pozabimo na te vložke. Ko pa je potrebno končati takrat pa se velikokrat zatakne, ker je v igri mnogo različnih dejavnikov.

Določeni aspekti našega življenja se končajo sami od sebe: ker tako predpostavlja narava ob smrti, oz. na to vplivajo dogodki časa in prostora časi in prostori kot se npr. odnos med zakoncema počasi ohladi in zakon razpade. Nekatere aspekte pa moramo končati, kadar je očitno, da posledice vodijo v zlo. Ki ga ne smemo nikdar odobravati pod nobeno ceno.

Obstaja posebna teološka veda, ki se ukvarja z vprašanjem konca. To je eshatologija. Ker vernike bolj kakor začetek vedno skrbi, kako bo, ko bo in seveda kdaj bo prišel dokončni konec. Eshatologija se dotika tistih vprašanj vere, ki zadevajo končne zadeve. In podaja odgovore v skladu z naukom vere.

Toda, ko je za običajne ljudi konec nečesa ali nekoga katastrofa. Pa jeza vernika konec tudi vedno začetek. Krščanstvo temelji na spreobrnjenju. Ko lahko pustiš za sabo preteklost, požgeš vse mostove in začneš znova. Vedno znova in znova. Bog nam daje neugasljivo pravico, da začnemo znova. Ta nov začetek se v Svetem pismo znova in znova ponavlja od Adama in Eve, Sodome in Gomore do Jezusovega vstajenja od mrtvih. Lot je zapustil grešno Sodomo. Ni se oziral nazaj, temveč je zaupal Gospodu in šel naprej. Lotova žena pa ni zaupala Gospodu, temveč se je ozrla nazaj. Ter postala solnat steber. Tipično takrat, kakor danes, ko se preveč oziramo nazaj, postajamo solni stebri. Brat izgubljenega sina iz evangelija se je oziral nazaj, na grešno bratovo preteklost in ga ni mogel sprejeti spreobrnjenega in spremenjenega, ter zato postal zagrenjen in tečen. Tipično. Juda Iškariot je iskal pravičnost na zemlji in ker je ni našel se je razočaran obesil. In tako dalje, in tako dalje, v neskončnost....

Bog ne daj, da bi se Gospod Bog preveč oziral v našo preteklost. Če bi to počel bi bili za vekomaj prekleti in izgubljeni. Zato pri spovedi odpusti in pozabi naše grehe. Ker Bog vedno daje možnost za nov začetek, za spreobrnjenje, za življenje. Če ne v tem prostoru in času, pa v drugem.

Zato ni moder tisti človek, ki vztraja v nemogočem, brezupnem stanju, času in kraju, ki je po svoji naravi obsojen na prekletstvo in propad. Moder človek je tisti, ki upa v Gospoda, ter si upa v primernem trenutku –temu trenutku pravimo kairos–trenutek milosti –končati, se spreobrniti, ter začeti z nova.