Jutri je nov dan, s soncem obsijan. Da, vsak dan je s soncem obsijan, ker sonce sije, četudi ga zakrivajo oblaki in ga ne vidimo. Tako je Bog prisoten, četudi naše življenje zakrivajo oblaki, ter Boga ga ne vidimo, ga ne čutimo, ali pa je kot obtežilnik za papir in ne vemo točno, kaj bi z njim počeli.

Na vreme sicer ne moremo vplivati, vsaj ne neposredno, vplivamo nanj globalno, saj smo mi, ki smo in tisti, ki so bili in tisti ki še bodo krivi, da se dogajajo podnebne spremembe. Kako pa bo Bog dejaven, živ v našem življenju. Koliko nas bo obseval s svojo milostjo, na to pa mi lahko vplivamo.

Kakor poleti nastavljamo kožo soncu, da porjavimo, kakor svoje kosti namakamo v blagodejni vodi toplic, kakor se razveselimo z pregrešno okusno čokolado, ali pa potešimo žejo z sadom grozdnih jagod, smo mi tisti, ki moramo samo priti v nedeljo k maši,  nahranimo svojo dušo s sveto evharistijo. Mi smo tisti, ki izpostavimo svojo dušo žarkom Jezusa, ki seva iz tabernaklja. Mi smo tisti, ki olajšamo svoje življenje z milostjo svete spovedi.

Mi smo tisti, ki se zjutraj pokrižamo ko vstanemo in nasmehnemo samemu sebi v ogledalu rekoč: »Bogu hvala, da sem živ, Bogu hvala za današnji dan, za nov dan, z Božjo milostjo obsijan«.

Vsem želim, da bi se čez celo leto zavedali, kako je vsak pomemben za župnijo, za ta kraj, za svojo družino. Da bi se zavedali, kako neizmerno vas Bog ljubi, ter da nikomur nič hudega noče, temveč hoče, da bi nekoč vsi prišli k njemu v večni raj.

(foto: pixabay.com)