Naše telo in naše življenje je tempelj Svetega Duha: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16) Pri krstu smo bili maziljeni, kakor škof mazili cerkev, kapelo, zvonove. S svojim telesom in življenjem ne pripadamo več svetu, temveč Bogu.

A tu sem prisoten tudi 'jaz, ki sem'. Moj ego: moji geni, moji možgani, moje predispozicije, moja nrav, vse kar pač lahko rečemo moje in za kar se največkrat opravičujemo: »takšen pač sem«. Zaradi tega mojega ega, zaradi tega, kar pač sem, padam v greh, žalim Boga ali se od Njega celo odtujim. Upiram se dejstvo, da moje telo in moje življenje pripadata Bogu, saj vendarle imam svojo svobodno voljo.

A kakor lahko človekom um vpliva na človekovo telo, lahko človekovo telo vpliva na človekov um. Vsi vemo in se zavedamo, da lahko človek zaradi turobnih misli dejansko fizično zboli in celo predčasno umre. V skrajno vzhodnem in skrajno zahodnem svetu ni prav nobena skrivnost, da sta rak, tumorji, srčne, možganske kapi, anevrizme in podobne bolezni posledice človekovega uma. Človekov um povzroči, da se pokvari in zboli. Mi sami sebe kaznujemo, zaradi slabih misli in podobnega.

Stara krščanska praksa pa govori, da lahko tudi telo vpliva na um – temu vplivanju pravimo molitev, meditacija (ja prav ste prebrali, tega ne poznajo samo Japonci in Kitajci, temveč celo krščanski svetniki iz 4. stoletja) kontemplacija. Predstavniki tega nauka so: Evgarij Pontski, sv. Diadoh, Teofan Zapornik, sv. Avguštin, sv. Janez od Križa, sv. Janez Klimak in drugi.

Ti nam pravijo, da je naše telo učinkovito orodje pri odkrivanju Boga. Bog je že v nas in mi smo v Bogu (prim.: Apd 17,28). Kaj pomeni odkrivati Boga? To pomeni pridobiti notranji mir, zaradi katerega lahko živimo in delamo v še tako kaotičnem in hektičnem okolju, sredi največjih nevernikov in nasprotnikov in bomo popolnoma mirni, zadovoljni in srečni. In pri tem odkrivanju Boga ima naše telo neverjetno pomembno vlogo.

Najprej povejmo, da imamo dve vrsti uma: v glavi in v srcu. V srcu je naša duša, v srcu je Bog. Zato nas v neprijetnih, žalostnih okoliščinah stiska tam okoli srca. Naš ego, naš um, pa prebiva v naših glavah. Seveda Bog nas ne želi v ničesar prisiliti. Zanj se moramo odločiti svobodno, pri zdravi pameti. Zato obred pri prejemu vsakega zakramenta zahteva, da izrazimo svojo svobodno, neprisiljeno pripravljenost prejeti zakrament – Jezusa Kristusa.

Naš um nas sili na popotovanje na podivjanem čustvenem vlakcu smrti. Bog pa nam želi dati nekaj drugega. Nekaj več, nekaj lepšega, mirnejšega. Vsa spretnost krščanskega načina življenje je, da se iz glave spustimo v srce.

Naša glava, naš um, naš ego, včasih deluje popolnoma avtonomno, kakor ugotavlja apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« (Rim 7,19).

Počnemo greh, počnemo zlo, čeprav, ga nočemo delati. Doživljamo zlo od drugod in to kar nekako vpliva na naše življenje: smo tečni, smo zamorjeni, depresivni, nezadovoljni, včasih je stres celo tako velik, da zbolimo. Torej naš um ima vpliv na naše življenje in telo. In tudi naše življenje in telo, lahko vplivata na naš um, na to, kako sprejemamo tuje zlo in tuj greh, da ta ne vplivata na našo kakovost življenja. Da smo ne glede na življenjske okoliščine notranje mirni, zadovoljni.

Zato imamo različne drže pri molitvi: poklekamo, vstajamo, sedimo, se priklanjamo, križamo, imamo sklenjene roke, s katerimi sporočamo svojemu egu, svojemu umi, da hočemo Boga. S postom z odrekanjem, z mrtvičenjem, obiskovanjem mrzle cerkve ali pa poleti v zadušljivi vročini, sami sebe učimo zaupati in se prepuščati Bogu. Razvajen človek bo vedno nezadovoljen, vsega hudega vajen pa bo zaupal Bogu in bo notranje miren.

Če umirimo svoje telo, naša molitev, meditacija, ne bo samo lažja, temveč bo tudi rodovitnejša. Ne bomo samo nekaj opravili iz dolžnosti, temveč bomo začutili Boga: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene.« (Mt 15,8). K tej umiritvi lahko veliko pripomore tudi dihanje.

Kristjane zamisel, da dihanje lahko pomembno pripomore k notranjemu utišanju, včasih preseneti: »To je zagotovo budistični vpliv«, ampak obstaja tudi krščansko izročilo, ki zagovarja pozornost na dihanje, kot pripomoček k poglabljanju umirjenosti. Že zgodnji kristjani so dihanje videli, kot mogočno metaforo za Božjo pričujočnost. Bog je dahnil življenje v Adama in Evo, Jezus je dahnil Svetega Duha v apostole.

S počasnim in globokim dihanjem svojo pozornost usmerimo v tabernakelj našega telesa, ki je srce, potem pa začnemo z molitveno besedo, morda iz svetega pisma, tista, ki nas nagovori: Jezus, usmili se me, Jezus pomagaj, Abba, Oče, itd. Vdihnemo, malo zadržimo in v umu izgovorimo molitveno besedo. Tako se bomo telesno umirili in se naravnali na Boga. Še posebej je ta metoda koristna, ko pridemo 10 minut pred mašo v cerkev, ter se na ta način zberemo, umirimo in pripravimo na srečanje z Njim, čigar lepota odrešuje svet. Mraz v cerkvi bo dokazano manjši.

Še posebej v postnem času, ko aktivno molimo križev pot (od postaje do postaje), ko se postimo (odrekamo hrani, internetu, zemeljskim užitkom), s temi telesnimi vajami, pomagamo naši pobožnosti – molitvi, da se pripravi na največji in najpomembnejši krščanski praznik – Jezusovo vstajenje od mrtvih, ter da bomo resnično lahko v vsaki življenjski situaciji zrli v lepoto Njega, ki odrešuje svet, ter tako uživali mirno, zadovoljno življenje. 

Več o tej temi lahko preberete v knjigi: »V tiho deželo«, ki jo je napisal Martin Laird, izšla pa je v založbi KUD Logos, o tej knjigi je zapisano:

Molitev, gojenje notranje tišine in zbranosti, miselne treznosti in »zavedanja«  – pot v tiho deželo, deželo molka –  se kaže kot temeljna duhovna praksa, ki zagotavlja človekovo duhovno in duševno zdravje ter predstavlja temelj vseh njegovih drugih dejavnosti. Vodnik želi biti kažipot k miru, zbranosti in modrosti, ki bo gotovo nagovoril tudi bralce, ki nimajo nobenega živega  stika s krščansko tradicijo.

(foto: pixabay.com)