Včasih se zdi, da se v Katoliški Cerkvi vse vrti okoli greha. Da Cerkev skuša vzdrževati napetost in delovanje s pomočjo nenehnega vzbujanja krivde pri svojih vernikih. Toda krivda je univerzalen pojav, ki jo lahko najdemo tudi pri nekaterih živalih.

Bistvo našega življenja ni greh. Greh, padec, neuspeh, napake, krivice to je pač realnost našega življenja. Tudi druge veroizpovedi in celo ateisti to poznajo, samo drugače to imenujejo ali pojmujejo. Če bi bil greh tisto 'ta glavno', bi Bog grožnjo uresničil že v Edenskem vrtu: »le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,17). Pa Bog ni uresničil grožnje, nekako že živimo. Tudi Bog ni mevža, če ni uresničil grožnje, kakor župnik ni mevža, če ne uresniči, kar je zagrozil. To je pač ljubezen, ki težko uniči, kaznuje, graja, tisto, kar pač ljubi. Ampak včasih pač mora postaviti mejo, ker prava ljubezen hoče nekaj več. In ta meja je greh.

Med tem, ko imajo ateisti drage psihoterapije, imamo mi zastonjski dar ljubezni - Jezus Kristus in njegova smrt na križu. Kri prelita na križu izmiva naše grehe. In to je zakrament svete spovedi. Greh je padec in vsak padec nas umaže. Včasih se ta umazanija vidi, včasih pa ne, ampak to še ne pomeni, da ni umazano. Operacijska soba mora biti sterilna. Na videz je čista, ampak je lahko nevarno kontaminirana.

Greh – pa naj bo to padec v skušnjavi ali preizkušnji, neuspeh, napake, krivice, žalitve, vse kar je slabe je naša meja, je naš test, koliko smo močni in koliko smo šibki. Pa ne samo to, to je test, koliko dejansko verujemo, koliko dejansko zaupamo, da nam Bog lahko greh odpusti, ter da dejansko lahko začnemo znova, obrnemo list in začnemo znova.

Koliko ljudi prinese blagoslovit velikonočna jedila, ali koliko otrok je pri verouku, ni prav noben dokaz vere nekega posameznika ali kraja. Ker za to ne potrebuješ vere. To je stvar tradicije. Izraz vere je ali veruješ, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih, torej ima Bog oblast in avtoriteto obujati od mrtvih  - to je odpuščati grehe, spreminjati zlo v dobro, varovati in oblivati s svojo milostjo? To vero krepimo z redno spovedjo in obiskom nedeljske svete maše. Cerkev ni brez razloga zapovedala, da vsaj za veliko noč opravi spoved in prejmi sveto obhajilo. Ker se Cerkev zaveda in ve, da pri Bogu ni bistvo greh, padec, temveč to da človek zaupa v Boga in vstane, ter mirno nadaljuje pot.

Sveto spoved lahko opravite:

vsak dan pol ure pred večerno sveto mašo

V postnem času bom za sveto spoved dodatno na voljo:

- ob petkih eno uro pred večerno sveto mašo

- na veliki teden eno uro pred sveto mašo

- na Cvetno nedeljo od 14-ih do 15-ih, morda pride tudi duhovnik od drugod

- na veliki četrtek po večerni maši do 21.30

- na veliki petek po obredih do 21.30

- na veliko soboto med blagoslovi velikonočnih jedi

(foto: pixabay.com)