Pomivanje posode je eno tistih opravil, ki so vsaj zame najbolj nadležne. V želji, da bi bilo po kosilu čim manj posode, sem poizkusil vse jedi spraviti v en lonec in na en krožnik. Rezultat je bil seveda nadvse in obupno ogaben. Nauk, ki iz tega sledi: vse se ne da naenkrat.

Že Pridigar nam pridiga: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom. Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada… Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zmetavanja…« (Prd 3,1-8)

Vsaka stvar na tem svetu zahteva svoj čas, tudi svojo pripravo in svoje prebavljanje. Tako se moremo dati čas, da se pripraviti na sprejem Božje milosti in dati čas, da se le ta uleže v naši duši. Svet v katerem živimo pa nas vzgaja, da mora biti vse naenkrat in vse takoj. In ponudba vse povsod enaka. Toda vsi nismo sposobni vse enako živeti in vse enako delati. Vsak se vrti na svojih obratih. In kdor upošteva različnost obratov bo srečen, zadovoljen in blagoslovljen.

Vse se pač ne da opraviti in narediti naenkrat in za vse enako. Bog tega ne počne. Pa ne zato, ker ne bi mogel, temveč ker ni pravično. Ne moreš dajati cesarju, kar je Božjega. In če Bog ne počne, čemu bi moral človek, vse na enkrat in za vse enako?

Skušajmo tudi v teh poletnih mesecih, dati Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega. Da ne bomo jeseni podhranjeni. Skušajmo upoštevati, da duša zahteva svoj čas in svoje opravilo, telo pa svojega. Redkokdaj se da vse na enkrat opraviti.

(foto: pixabay.com)