Letošnji advent je nekaj posebnega, ravno zaradi Leta usmiljenja, ki bo razglašeno 8. decembra. Če se vrnemo na uvodno misel: »Jezus išče hlev, kdo ga bo sprejel?« in če iskreno pogledamo v svoje življenje lahko kaj hitro ugotovimo, da so lahko naša življenja niso taka, kakor bi mi, Bog ali naši bližnji želeli, da bi bili. Vsak se seveda trudi po svojih najboljših močeh, da bi bilo vse tako, kakor bi moralo biti, toda naše človeške slabosti, nagnjenosti k določenim grehom, nam preprosto onemogočajo, da bi vse bilo tako, kot bi moralo biti. S svojimi lastnimi človeškimi močmi, nam to ne bo uspelo. Če pa se po pomoč obrnemo k Bogu, če dopustimo, da se naseli v »naš hlev« potem bomo mogli doživeti milost Božiča, ter ob tem tudi milost srečnega življenja v, z in po Bogu.

Poskušajmo torej adventni čas preživeti, kot resnično pričakovanje Odrešenja. Zato Vam ponujam nekaj nasvetov, duhovnih vaj, da bi bilo to pričakovanje, lažje, prijetnejše in seveda uspešnejše: Prvi adventni teden lahko  amenimo temu, da spoznamo sebe. Zjutraj ko vstanete se poglejte v ogledalo. Zagledali boste svojo podobo, ki je ustvarjena po Božji podobi. Zato se lahko zavedate, da ste enkratni, lepi, dobri, resnični. V ogledalu ne boste zagledali neke iluzije, ne boste zagledali neke idealne abstraktne slike, kakor na stropu cerkve ali galerije. Temveč boste zagledali sebe, takšne kot ste. In Bogu se zahvalite zato, ker ste. Ker ste obdarjeni z mnogimi čudovitimi lastnostmi in talenti. Vendar pa boste, če boste iskreni, zagledali tudi kakšne stvari, ki niso tako popolne, temu rečemo slabosti, nagnjenosti h grehu. To so vstopne točke za Boga. To je tisti prostor, kamor mora Bog na Božični dan vstopiti in to izpopolniti. Vsak dan prvega tedna, lahko spoznavate sebe, dobro in slabo. In ne bi bilo slabo to zapisati. Kajti kasneje bo potem lažje o tem razmišljati.

Gospod Bog, zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Zato Ti danes pojem hvalo. Obenem pa te prosim, daj mi spoznati, kje v mojem življenju je prostor, kamor bi sprejel Tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki ga je po milosti Svetega Duha, spočela in rodila Božja mati Devica Marija. (prim. Ps 139,14)

Drugi adventni teden lahko namenimo temu, da ugotovimo, kako lahko z Bogom sodelujemo. Spoznali smo naše »šibke točke«, spoznali smo svoje talente. Drugi teden lahko namenimo temu, da jih izkoristimo in tako Bogu dokažemo svojo pripravljenost za sodelovanje. Temu sodelovanju v cerkvenem jeziku pravimo miloščina. Tudi Jožef in Marija sta sprejela miloščino, to da sta bila sprejeta v hlevček. Sprejela sta miloščino, da Jezuščka ni grela toplota ognja, temveč toplota živali. Marija je sprejela miloščino, da je bila vredna spočeti in roditi ožjega Sina Jezusa Kristusa. Vsi dobivamo od Boga miloščino preko zakramenta spovedi in svete evharistije. Tudi mi lahko svoja srca pripravimo na sprejem Boga, tako, da uporabimo svoje talente, svoje sposobnosti in drugemu podarimo nekaj. Miloščina je lahko zelo ozka, v smislu denarja, raznih materialnih dobrin, ali pa široka, v nasmehu v zgodnjih jutranjih urah, v nekaj trenutkih ko obiščemo ostarelega prijatelja, sorodnika, v dobrih delih.

Gospod Bog, ko je Marija slišali Tvoje čudovito oznanilo je vzkliknila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Tudi jaz bi bil rad Gospodov služabnik/ca, zato mi daj milost spoznanja, kako lahko uporabim svoje talente in sposobnosti, katere si mi čudovito podaril, da bom tudi jaz pomagal svetu do spoznanja našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha, živi in kraljuje vekomaj. Amen.

V tretjem adventnem tednu lahko svoj čas in svoje sposobnosti namenimo temu, da spoznamo, da Bog ne želi, da bi bili mi Njegovi sužnji, temveč prijatelji, partnerji, sodelavci. Bog želi naše svobodne odločitve, ne pa prisiljene. Jožefu in Mariji so ponudili hlevček, ker drugje zanju ni bilo prostora. Tako moramo v svojem življenju, napraviti Bogu prostor. Tega prostora pa ni mogoče narediti brez neke osebne odpovedi, temu pravimo post. Adventni post je drugačen od postnega. Namenjen je temu, da Boga sprejmemo, da Bogu napravimo prostor, postni pa je zato, da se z Bogom zavihtimo v Odrešenje. Morda se lahko odpovemo kakšni stvari, navadi ali razvadi zato, da bi »luknjo«, ki bi s tem nastala zapolnili z Bogom. Jožef in Marija sta se morala odpovedati udobju Nazareta in v Marijini visoki nosečnosti odpotovati v Betlehem. Odpovedati sta se morala prenočevanju v hotelu in izbrati to, kar jima je bilo na voljo – hlev. Tudi mi se lahko v znamenje pripravljenosti in pričakovanja v tretjem adventnem tednu nečemu odpovemo, da bomo tako lahko resnično zahrepeneli po Odrešenju. To odpoved lahko storimo tudi preko zakramenta svete spovedi.

Gospod Bog, Jožef in Marija sta se morala odpovedati udobju prenočišča, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Daj mi milost spoznanja, da bom pa jaz v svojem življenju napravil prostor za Tvojega Sina Jezusa Kristusa, da se bo po milosti Svetega Duha rodil v mojem srcu. Amen.

Četrti adventni teden je lahko zelo kratek, ker je Božič že zelo blizu. Lahko pa je zelo kakovosten, ker dobra molitev ni odvisna od časa, temveč od iskrenosti. Spoznavali smo sebe, spoznavali smo svoje dobre in slabe stvari. Spoznali kako lahko marsikaj dobrega storimo, spoznali smo pa tudi, kje prežijo nevarnosti, da storimo kaj slabega. Potrebno je samo še nekaj: da vse skupaj izročimo Gospodu, da v molitvi, ki je prošnja in hvalnica Božji Vsemogočnosti pričakamo Gospoda. V tem smo podobni pastirjem, ki so prišli občudovat novorojeno dete. Pastirji so molili dete Jezusa, tako ga bomo tudi mi, saj se bo rodil v našem srcu.

Gospod Bog, pastirji so »slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli«. Daj da te bomo tudi mi slavili in hvalili, ko bomo slišali in videli sad Svetega Duha v svojem življenju, Tvojega Sina Jezusa Kristusa. Amen.