Adventni venec je tradicionalna adventna pobožnost. Danes je za marsikoga zgolj obvezen adventni okrasek. Njegova okrogla oblika, okrašena z zimzelenim rastlinjem, nas opominja na Božjo neskončnost in večnost. Svečke, ki jih nedeljo za nedeljo prižigamo pa oznanjajo, kako se teden za tednom veča Božja milost in kako naše življenje postaja svetlejše in prijaznejše. Adventni venec je čudovita priložnost, da se povežemo: kot družina, kot skupnost. Adventni venček je priložnost, da če smo osamljeni, da koga povabimo, da se pridruži naši molitvi ob adventnem venčku.

Nekaj nasvetov za tiste, ki boste ob adventnem venčku prvič molili ali pa za dolgoletne molilce, ki bi želeli to molitev malce popestriti.

 

1. Ob primernem večernem času na mizo postavite blagoslovljen adventni venček in križ. Adventni venčki se bodo blagoslavljali na prvo adventno nedeljo, 1. decembra pri vseh nedeljskih svetih mašah v župnijski cerkvi (blagoslovljenega adventnega venčka po koncu adventnega časa ne smemo zavreči med smeti, temveč ga moramo sežgati).
2. Molitev začnimo s križem ob katerem rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Lahko zapojemo kakšno pobožno pesem. Nato preberemo evangeliji adventne nedelje (pri prvi svečki, prve, pri drugi druge, itd.) ali evangeliji dneva, ki se bere pri sveti maši.
3. Po branju evangelija nekaj trenutkov v tišini razmišljajmo o pomenu evangelija za naše življenje. Kaj nam želi Bog sporočiti? Kaj lahko sam naredim, da bo Bog v mojem življenju našel primeren prostor? Majhni otroci lahko pomen evangelija tudi narišejo.
4. Po premišljevanju si podelimo misli, ter se tako obogatimo
5. Nato lahko zapojemo še kakšno pesem, zmolimo Gospodovo molitev Oče naš in zaključimo s križem.

 

POT SKOZI ADVENT

 

Cel adventni čas je čas milosti. Preko Božje besede nas Bog želi nagovoriti, pripraviti da sprejmemo prvo skrivnost naše vere: učlovečenje Božjega Sina (druga skrivnost je Jezusovo vstajenje od mrtvih).

 

Prva adventna nedelja nas vabi k čuječnosti. Čuječnost pomeni biti pozoren, opaziti ljudi, stvari in dogodke okoli sebe. V prvem tednu naj bi odložili tista groba bremena, ki bremenijo naše življenje. Se prisili v mirovanje, premišljevanje. Ni naključje, da je Milavževanje običajno v prvem adventnem tednu. Nekoga obdarovati pomeni, da smo ga opazili, da nam nekaj pomeni, da je dragocen v naših očeh in življenju.

 

V drugem adventnem tednu naj bi pripravili Gospodovo pot. Poizkušajmo odstraniti ovire, ki ovirajo Bogu, da bi prišel do nas, oz. da bi mi prišli do njega. To so največkrat kakšna neljuba čustva, zamere, sovraštva, predsodki itd. Ovire, ki nam jih svet in včasih tudi hudič postavlja na pot, da se ne bi srečali z našim Bogom.

 

Ko smo svoje življenje umirili, ko smo ugotovili, katere so ovire, ki nas ločujejo, je čas, da se tretjem adventnem tednu začnemo približevati. Toda komu se bomo približali? Na kakšen način? Bog se ni učlovečil v telesni, človeški podobi, kar tako, po naključju. To je storil z določenim namenom: kajti kako boš ljubil Boga, ki ga ne vidiš, če ne moreš ljubiti človeka, ki ga vidiš? Kako boš ljubil vsemogočnega Boga, če ne moreš sprejeti Božje vsemogočnosti v preprosti hostiji, v odvezi, ki ti jo Bog po duhovniku podeli v spovednici? In zopet, ne moreš nekoga vzljubiti, tudi če si še tako želiš, če se z njim ne srečaš.

 

Četrti adventni teden pa je čas neposredne priprave. V četrtem adventnem tednu poteka Božična osemdnevnica. To je čas, poglabljanja v skrivnost Božiča, čas za sveto spoved, čas, ki ga preživiš v tihem, mirnem, hrepenečem pričakovanju Boga.