To, kar je bilo za marsikaterega današnjega očeta, v času njegovega otroštva in mladostništva znanstvena fantastika, ko je morebiti prebiral stirpe o Supermanu ali pa gledal zdrsano video kaseto Zvezdnih stez, je danes viralnost in virutalnost prišlo v realnost. Samo en klik smo stran drug od drugega. Toda to kar je majhen klik z miško postaja nepremostljiv korak za človeka.

Postajamo virtualni, ne telesni. Dovolj mi je podoba, ne potrebujem telesa, ter zato tudi odtujeni. Krščanstvo je zelo telesno in meseno, kakor človek. Duh pa je tisti, ki vse skupaj povezuje v neko prilično celoto. Toda kakor se telo brez Duha sprevrže, tako se dogodi tudi Duhu brez telesa.

Odsotnost telesnosti nas sprevrže v podobo. Religija, človek, mož in žena, prijatelji, kolegi itd., brez telesnega segmenta postanejo zgolj neka podoba, ideja, ki s časoma zbledi in izgine.

Krščanstvo je pisano na kožo človeku, ker je človek kot krščanstvo zelo telesna, mesena religija: Beseda je človek postala in mrtev človek je vstal od mrtvih. In če ti tvoja vera onemogoča, da prišel v Jezusovo telesno navzočnost, ga prejel v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, potem to žal ni vera. Mogoče je skupek naučenih pobožnosti, tradicionalnih navad, toda vera to ni. In če ni vere ni Odrešenja. In če ni Odrešenja?