Vera je dar od Boga, ki ga prejmemo pri krstu. Vera je možnost, zmožnost, priložnost, opcija, da vstopimo v odnos z Bogom, da smo z Bogom v odnosu t.j. v milostnem stanju.

Čemu dobimo ta dar? V čem je bistvo vere? Pri krstu na koncu obreda krstno svečo prižgemo ob velikonočni sveči in plamen te sveče ponazarja vero. Vera ti mora v vsaki uri življenja odgovoriti na bistvena življenjska vprašanja: kdo sem; čemu sem; kaj naj v življenju počnem; kako priti do resnične sreče; kaj je dobro, kaj je zlo. Vera ti mora dajati smisel življenja.

Seveda, vera postane še posebej v okolju zasoljenem s tradicionalno teologijo, nefunkcionalna, toga, nesmiselna. To se zgodi, ko ločimo vero od Boga. Ko vse skupaj postane zgolj nekaj, kar odkljukamo. Apostol Jakob nas posebej opozarja, na to dejstvo »mrtve vere«: »Vera , če nima del; sama zase je mrtva. Ti imaš vero , jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del .« (Jak 2,17-18). Kakšen je smisel vere, če me ta vera ne ne more omogočiti pet minut blažene sreče pred tabernakljem, (mimogrede na sprehodu ali na poti iz službe), kakšna vera je to, če v spovednici ne najdem notranjega miru, kakšna vera neki je to da me ne pripelje ob nedeljah k maši?

Tudi Rok je imel težave z vero. A jo je našel, ko jo je začel dejavno prakticirati. Kakor bomo videli v nadaljevanju.