Malokdo opazi ta poseben predmet, ki je praktično v vsaki cerkvi. Nekateri ga pri raznih obredih in molitvah uporabljajo vsak dan. Ta predmet je cerkvena klop.

Cerkvene klopi v župnijski cerkvi v Dolenji vasi so bile izdelane oziroma postavljene leta 1898, po pripovedovanju so iz mizarske delavnice v Škofji Loki. Skratka od leta 1898 klopi v župnijski cerkvi omogočajo vernikom, na srečanje z Jezusom, sodelovanjem pri bogoslužju.

Pridite kdaj v župnijsko cerkev kakih 10 minut pred začetkom svete maše ali drugega obreda. Usedite se na klop. Primite te 125 let stare cerkvene klopi, skušajte si predstavljati, koliko vernikov se je skozi ta leta zvrstilo v teh klopeh. Pa so še kar tukaj. Stare so, prav gotovo, na določenih mestih že prav zlizane in zdelane, pa razmajane in vanje so različni rodovi vrezali določena znamenja, morda tudi, ker niso razumeli pomena obreda pa so se tako preganjali dolgčas.

Cerkvene klopi nam pomagajo pri sodelovanju in razumevanju svetih obredov. Tako nam psalm pripoveduje o Bogu, ki sedi na prestolu: »Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na prestolu svoje svetosti.« (Ps 47,9) Cerkvena klop vernika napravlja svetega. Kraljica Elizabeta je nekoč izjavila, da je najbolj neudoben stol v palači njen prestol. Cerkvena klop ni udobna, kakor domači fotelj, temveč je mrzla, neudobna, stesana iz trdega lesa. Toda kakor kraljico, kakor papeža, tako tudi Boga sedenje na prestolu simbolizira oblast, službo, poslanstvo in pomen.. In tako tudi nam cerkvena klop daje določeno oblast – nad lastnim življenjem, jaz sem tisti, ki odloča ali bom veren v nebesih ali preklet v peklu. Cerkvena klop je kot prestol, ki ponazarja našo službo, naše poslanstvo, da živimo in delamo kot kristjani. In konec koncev nam cerkvena klop daje pomen – ponižnega poslušalca, da postane ponižen izvrševalec Božje volje: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21) Ko poslušamo Božjo besedo, ko poslušamo njeno razlago v pridigi, takrat sedimo. Ko počastimo najsvetejše in najpomembnejše dele svete maše: kesanje, slava, spremenjenje, prošnje, takrat pa stojimo. Kakor v šoli tako tudi v cerkvi, pri poučevanju sedimo.

Sedenje v cerkveni klopi nam daje tudi dostojanstvo Božjega otroka: »Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog?« (Heb 1,13) Ko se usedemo v cerkveno klop se usedemo na Božjo desnico. Sedeti v cerkveni klopi je znamenje izvoljenosti, kakor tudi verskega poguma, saj vsakemu ni dano priti v cerkev: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,66)

Cerkvena klop torej ni kar tako, nekakšen nujen dodatek v cerkvi. Kakor je bilo rečeno pri cerkvenih vratih prejšnji mesec, so tudi klopi po nekaterih cerkvah izredno okrašene in izrezljane. Seveda odvisno od pomembnosti cerkve in darežljivosti njenih dobrotnikov.

Če so v preteklosti v cerkvene klopi vaši predniki izrezovali znamenja svoje nevere (dolgčasa), pa se skušajte mi zavedati, kako nam cerkvene klopi lahko pomagajo k verovanju: ko sedimo v cerkveni klopi se zavedamo svojega krščanskega dostojanstva, poslanstva, službe, pomena, pa tudi oblasti.

foto: pixabay.com