Vedno so bili v Cerkvi dobri in slabi ljudje. Kakor so povsod. Kakor so bili tudi apostoli dobri in slabi. Tudi Peter je Jezusa izdal, se samo Juda Iškariot. Pod Jezusovim križem sta stala samo apostol Janez in mati Marija. Vsi ostali so se razbežali. Podobno je pod križem slehernega, ki danes trpi, po krivici ali po pravici.

In vendarle je Peter ljubil Jezusa, Peter je hotel verovati, četudi ni vsega razumel, bil je konec koncev preprost ribič. In zato ker je hotel in je dočakal Velikonočno jutro in je veroval in je iz te vere, kasneje vidimo, delal velike čudeže.

Vedno so bili v Cerkvi, slabi in dobri verniki. In to je vir pohujšanja od vsega začetka. Ampak kdo se dejansko pohujša: tisti, ki ne veruje, da lahko Bog obudi od mrtvih, tisti, ki ne verujejo, da lahko Bog premagal zlo. Če preveč gledaš nepopolnost drugega, spregledaš lastno nepopolnost. Če povsod vidiš zlo, postaneš zlo. Za tistega, ki pa veruje pa velja: »Sicer pa vemo, da nj im, ki l jubi jo Boga, vse pr ipomore k dobremu.« (Rim 8,28) Tisti, ki veruje, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih, lahko živi in dela tudi s slabimi ljudmi. In ga tudi kaj dosti ne motijo. Tisti, ki veruje izkusi, da moč Boga, tudi zlo, tudi greh obrne v dobro. Ker ga opredeljuje dobrota Boga in ne zlo človeka.

Kdo pa ljubi Boga, kdo hoče verovati? Ja tisti, ki v nedeljski maši, redni spovedi in molitvi vidi Jezusovo vstajenje od mrtvih. In ker vidi, sprejema, in ker sprejama živi vstajenje od mrtvih. Tudi, če se zgodi slabo, ne obupa kot Juda Iškariot, temveč upa in veruje kot Peter.

(foto :pixabay.com)