V vsaki malo bolje založeni trgovini najdemo polico z »dodatki«, ki jih naše telo »nujno« potrebuje. Pa vendarle na vsaki škatlici ali steklenički je nalepka z bolj ali manj enakim napisom in ki jo bolj ali manj spregledamo: »Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano ter zdrav način življenja«. Zdrav način življenja ne potrebuje dodatkov in dopolnil, le ta ne morejo nadomestiti zdrave in raznovrstne prehrane: niti pri telesnem življenju, niti pri duhovnem.

Zdravo, uravnoteženo versko življenje je izrednega pomena, ne samo za dušo, temveč tudi za telo. Z dopolnili, dodatki ali celo nadomestki, bo naša duša zbolela in posledično tudi telo. Še več, dodatki nas ne bodo privedli v nebesa, morebiti nas lahko rešijo pekla, a zagotovo samo z dodatki, dopolnili ali nadomestili obtičimo v vicah. Za telo lahko bolj ali manj poskrbimo, ter v najhujših primerih živimo s pomočjo tehnike. Toda ko zboli duša, zboli tudi telo, pa naj bo to še v taki bodisi atletski kondiciji bodisi preparirano z dodatki. Samo uravnotežen, raznovrsten in zdrav način verskega življenja, nas lahko privede do bolj ali manj srečnega življenja tu na zemlji in nebeškega veselja, večnega življenja v nebeškem kraljestvu.

Seveda najlažje je tu pa tam vzeti kakšno pobožnost in tako olajšati simptome bolne duše, katere bolnost, se odraža tudi na telesu: posameznika in družbe. Medicina nam svetuje zdrav način telesnega življenja, teologija pa zdrav način verskega življenja. Oboje se med seboj dopolnjuje. Moderna medicina po vsem svetu (razen v Sloveniji), sodeluje s teologijo. Vera nas sicer ne obvaruje zla, nam pa omogoča, da gremo preko zla v življenje. Da bi pa lahko šli mimo zla ne da bi nam škodovalo, ali pa da bi zlo celo premagali, pa žal ne pomaga noben dodatek. Potrebno je zgolj redno zakramentalno in molitveno življenje.

ZDRAVO VERSKO ŽIVLJENJE

Praznik Vseh svetih in praznik Vernih rajnih, sta dva taka praznika, ki nas po svoji naravi opominjata o minljivosti in končnosti našega zemeljskega življenja. Praznik vseh svetih je vesel praznik, zato ga bogoslužje obhaja v beli barvi. Veselimo se neštete množice svetnikov, tistih, ki so uradno zabeleženi na naših koledarjih, kakor tistih, ki to niso in že uživajo večno življenje v nebeškem kraljestvu. Praznik Vernih rajnih pa čeprav ga bogoslužje obhaja v vijolični oz. črni barvi pa je kljub temu vesel praznik vseh rajnih, ki zaključijo svoje zemeljsko življenje s pomočjo vere. 

Vera je dar od Boga, ki jo je potrebno ohranjati, razvijati. Kar spomnimo se tiste prilike o talentih in kako je nekdo svoj talent zakopal, namesto, da bi ga uporabil (Mt 25,14-30). Vera je zmožnost, da pridemo v odnos z Bogom. Vera je priložnost, da svoje življenje oplemenitimo. Vera je tista ločnica, ki nas loči od živali. Z vero lahko svoje življenje uravnotežimo: doda tam, kjer manjka, odvzame tam, kjer je preveč. Z gotovostjo lahko trdimo, da če je duša zdrava, bo tudi telo.

V časopisu Delo z dne 31.9.2019 je dr. Zalokarjeva, ko govori o nasilju v šolah, izpostavila jedro problema: »Otroci so odraz disfunkcionalne družbe in disfunkcionalnih staršev. 5 so 20 odstotkov ljudi ima neko osebnostno motnjo«. Nasilje, pa naj bo kakršno koli že (fizično, verbalno, čustveno, mobing, izsiljevanje itd.), je posledica notranje razklanosti in nasilnež z nasiljem izraža svojo notranjo rano, bolečino. Nasilje je zlo in zlo je pomanjkanje dobrega (sv. Avguštinn). In nasilje je eden izmed pokazateljev, da nekaj v človeku – družbi, ne funkcionira tako kot bi moralo. Zakaj človek pozablja da ni samo skupek mesa, mišic, žil, krvi itd. Temveč je tudi duhovno bitje. In to duhovno bitje potrebuje svoje. In človek je edino bitje, ki lahko veruje.

Vera kot nekaj nadnaravnega, kot nekaj kar presega naravo, kar potrjujejo čudeži, tudi v 21. stoletju, bi morala pomagati k zdravemu načinu življenja. Toda to se ne dogaja. Ker vero, podobno kot življenje ohranjamo zgolj z dodatki, dopolnili ali celo nadomestili, z neke vrste fast food-om, z izgovorom, da nam moderen tehnični način življenja preprečuje, da bi svojemu telesu in svoji duši privoščili tako kakovosten obrok telesne in duhovne hrane, kakor razgiban način življenja.

Namesto da bi verniki skrbeli za zdrav način verskega življenja, ki seveda zahteva malce truda, raje posegajo zgolj in samo po dodatkih oz. dopolnilih, kot so na primer: Verouk, Karitas, oratoriji, skavti, srečanja za mladino, za zakonce, za starejše, Betlehemska lučka, Trikraljevske akcije, blagoslovi velikonočnih jedi, itd. Ali pa celo po nadomestilih kot so joga, astrologija, izrezljane buče na prvi november, dnevi zemlje itd.

Zgolj uporaba dodatkov, dopolnil ali nadomestil, nas ne bo napravilo srečne. Ti lahko za moment malce utišajo slabo vest, zakrijejo bolečine. Toda prej ali slej se stanje poslabša (Mt 12,45) In sreča je pogoj za večno življenje v nebeškem kraljestvu. Svetniki, ki jih slavimo 1. novembra so bili srečni ljudje, čeprav marsikateri od njih ni imel idealnih življenjskih pogojev. Sveti Vid, sveta Marjeta, sveti Peter, sveti Primož in Felicijan so vsi umrli mučeniške smrti. Toda živeli in umrli so srečni. Ker sreča pride zgolj iz srečanja z živim, enkratnim Bogom.

Za zdravo versko življenje je torej pomembno srečanje z živim Bogom. To lahko storite na naslednje načine:

• najprej se je potrebno rešiti predsodkov. Predsodek je plod čustvenega procesa v naših možganih. Čustvenega zato, ker si zaradi čustev, občutkov ustvarimo neko podobo o stvari, osebi, dogodku, ki ni realen. In to je predsodek. Lahko je družbeno pogojen: na podlagi nekih govoric, si ustvarimo neko podobo, ki ni resnična. Pa tudi takrat, ko se stvari udeležimo, jo doživimo ni nujno, da dobimo realno podobo, ker je vsak trenutek edinstven in nanj vpliva veliko dejavnikov: počutje, zdravje, vreme itd.
• nato se trudimo bolj ali manj redno obiskovanje nedeljskih svetih maš. Pri tem ni pomembno ali se morda ne strinjate z vsebino pridige. To je zgolj beden poizkus razlage svetih skrivnosti. V knjigah in na internetu lahko najdete tisočkrat bolje pridige. Toda preko knjig in preko interneta se ne da srečati z živo osebo. Pomembno je, da poslušate živo Božjo besedo, ter da sprejmete preko obhajila Boga v svoje življenje. V nedeljo zato, ker je na ta dan Jezus vstal od mrtvih. In nedeljska sveta maša zaradi Jezusovega čudežnega vstajenja od mrtvih prinaša največ blagoslova v življenje posameznika in preko posameznika v družbo. Če ne morete priti, prosite nekoga, naj vas pripelje. S tem lahko nekomu omogočite napraviti dobro delo. S tem lahko nevernega ali manj vernega človeka pripeljete nazaj k Bogu, ko vidi vašo zavzetost za srečanje z živim Bogom.
• redna spoved je tretja stvar. Če hočemo, da je Bog milosten do nas, se moramo mi spraviti v milostno stanje. Preko spovedi izbrišemo meje greha in se povrnemo v odnos z Bogom. Oziroma, če rečemo bolj preprosto: preden Bog lahko kaj naredi v našem življenju, se mu moramo predati. Preko iskrene spovedi, se predamo v Božje roke. Naj vas prisotnost duhovnika v spovednici ne moti. Duhovnik je zgolj orodje Božje ljubezni ter z informacijami, ki jih pri spovedi dobi, ne more prosto razpolagati, ker le te niso njegove, temveč od Boga. Bogu zgolj posodi svoja ušesa, da vas posluša, srce, da Vam Bog odpušča. Človek mora slišati besede odpuščanja, pa še takrat težko sprejme dejstvo, da mu nekdo odpušča.
• češčenje Najsvetejšega zakramenta je na četrtem mestu, toda morda najpomembnejše. S češčenjem Najsvetejšega zakramenta, se najbolj intimno srečamo z Bogom. S češčenjem priznamo Božjo vsemogočnost in svojo slabotnost.S češčenjem se ponižamo pred Bogom, ter če želimo Božjega blagoslova je to ponižanje, ta krotkost pred Božjim veličastvom nujno potrebno, ker se Bog prevzetnim upira (Jak 4,6). V naši župniji imamo možnost, da človek diskretno pride do Jezusa (sreda od 21-ih do 22-ih, četrtek pol ure pred sveto mašo). Računamo pa, da bo od decembra dalje župnijska cerkev lahko čez cel dan odprta, tako, da se bo dalo priti do Jezusove navzočnosti, tudi takrat, ko ni nobenega.

  Z upoštevanjem teh načel, lahko živimo zdravo in telesno duhovno življenje, prejmemo obilo Božjega blagoslova, ter srečno pridemo do večnega življenja v nebeškem kraljestvu.

  DRUŽINA – SVETA ZEMLJA

   

  V soboto 23. novembra ob 15-ih vabljeni na dekanijsko molitveno srečanje za družine. Molitveno srečanje se bo začelo ob 15-ih, ter nadaljevalo s sveto mašo, ki naj bi jo daroval p. Marjan Čuden.

   

  Družine naše dekanije lepo vabljene na to molitveno srečanje, da si izprosite nebeškega blagoslova. Vabljene tudi družine z majhnimi otroci, saj bo med molitveno uro program za najmlajše, ki bodo tekom molitvene ure pod nadzorstvom animatorjev pripravljali presenečenje za Jezusa.

   

  OMEJITVE ZA NAPREDEK

   

  Če kakšna stvar človeka spravi ob živce, v slabo voljo, v jezo so to omejitve. Vse kar nas omejuje: fizično, mentalno, duhovno itd. nas spravi v slabo voljo. Ker nas omejitve prisilijo, da se začnemo zavedati, da nismo vsemogočni, da nismo popolni, da nismo vsevedni itd. Omejitve razblinijo vse presežne pridevnike, s katerimi se zavedno ali nezavedno krasimo.

   

  Vendar naj vam povem majhno skrivnost: brez omejitev človeštvo propade. Ker je bil človek v preteklosti omejen v gibanju se je zelo trudil in napenjal svoje mentalne in fizične mišice, ter najprej izumil kolo. Iz tega izuma je potem razmišljal kako naj se to kolo samo poganja in je vzgojil konja. Toda tudi konj ga je omejeval. Zato je izumil parni stroj, vse tja do pogona na elektriko. Ker so človeka omejevale bolezni in zgodnja smrt je izumljal zdravila, cepljenje, različne tehnike zdravljenja in operiranja. Neki Madžar (ali pa je bil Bolgar ne vem točno) se je vedno jezil, ko je njegova hči prihajala iz šole vsa umazan od tinte. In je izumil kemični svinčnik. Ko neka družba ali civilizacija postane neomejena, začne propadati. Tako so propadli stari Egipčani, Grki in Rimljani. Ki so v svojem času dosegli vse kar so lahko takrat dosegli, nič več jih ni omejevalo in so začeli propadati. Ko ni več omejitev, ko ni več potrebe po napredku začnemo propadati.

Tudi v našem vsakdanjem življenju. Ko odstranimo omejitev se začne naša pot propadanja. Svoje telo krepimo z določenim uporom, ki mu običajno pravimo telovadno orodje, preko katerega »izklešemo« svoje mišice. Ko tega več ne počnemo mišice splahnijo. Dokler se človek uči, napreduje. Ko doseže nek nivo in učenja ni več, nazaduje. Vsak poklic, vsaka služba zahteva neke vrste permanentno učenje, ker se vedno znova pojavljajo neke posodobitve, ki jim moramo obvladati, če želimo svojo službo, poslanstvo dobro opraviti. 

Omejitve – upor so naš trening, pa naj bo to v telesnem, mentalnem ali duhovnem segmentu življenja.  V Matejevem evangeliju (Mt 5,1-11) Jezus blagruje človekove omejitve: uboštvo, žalost, krotkost, lakota, usmiljenje, čistost v srcu, miroljubnost, preganjanje zaradi pravičnosti, zasramovanje, preganjanje zaradi Jezusa. Vse to so stvari, ki so po svoje neprijetne, in se jih izogibamo. Ter nas omejujejo, ter preprečujejo, da bi počeli, kar nam pade na pamet. Še posebej tiste od vključno usmiljenja dalje. Problem blagrov je, ker so to omejite, ki jih nekako po naravni poti ne srečamo. Nihče nas namreč ne sili, da smo zaradi Jezusa ubogi, žalostni, krotki, lačni, usmiljeni, čisti v srcu, miroljubni. Da zaradi Jezusa prenašamo preganjanje, zasramovanje. To naredimo zgolj samo zato, ker smo verni in ker bodisi Jezusa ljubimo, bodisi ga to želimo, ker se nam zdi »fejst faca« Toda, kdor te omejitve sprejme, ter se jim prostovoljno, svobodno podvrže, pa mu je obljubljeno nebeško kraljestvo, tolažbo, posest, nasičenost, usmiljenje, gledanje Boga, Božje posinovljenje, veliko plačilo v nebesih.

Toda po drugi strani pa nas lahko naravne omejitve pripeljejo do pekla, kakor pravi Jezus v Lukovem evangeliju, ko pravi gorje » vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,24-26)

Zato bodimo hvaležni za omejitve, s katerimi moramo živeti, bodisi po neki naravni poti: bolezen, starost, invalidnost kot posledica nesreč, osebnostne kvalitete oz. nekvalitete, nagnjenosti, slabosti itd., bodisi po nenaravni poti, ki so posledica naše vere, saj nas lahko omejitve pripeljejo, če jih upoštevamo do napredka v življenju.

Z upoštevanjem verske omejitve, kajti v veri ni nič naravnega, čeprav je človek edino živo bitje, ki lahko veruje, ker vera je nekaj nadnaravnega, lahko vera preseže naravne omejitve, ter nas tako pripeljejo od napredka v srečnem življenja tukaj, do blažene večnosti v nebesih. Lahko bi moral po naravni zakonitosti biti mrtev, pa si ozdravel in živel. Lahko bi moral biti po naravni zakonitosti kup nesreče in neuspeha, pa si zaradi verskih omejitev srečnejši od vseh živih bitji na tem svetu. Zgled tega so svetniki: vsi so bili naravno omejeni, pa so si naložili že nadnaravno, versko omejenost. Pa so že na zemlji zaradi Jezusa delali čudeže in so sedaj mogočni priprošnjiki v nebesih.