Adventni venec je klasična družinska krščanska adventna dekoracija. Blagoslovili jih bomo na prvo adventno nedeljo 2. decembra pri vseh svetih mašah v župnijski cerkvi, zato jih ta dan prinesite s seboj. Ampak da to ne bo samo dekoracija, nas adventni venec vabi, da se okrog njega zberemo kot družina, ter se z molitvijo, pesmijo in premišljevanjem pripravljamo na Božični praznik. Štiri svečke predstavljajo štiri tedne pred Božičem. Vsaka svečka ima svoj pomen, v skladu z Božjo besedo posamezne adventne nedelje.

Prva svečka nas opozarja: »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21, 34-36) Evangelij nas vabi k čuječnosti, to je zavestno se truditi ohraniti mir v svojem srcu, v svojem življenju, v svoji družini. Poizkušajte skleniti, da bo morda v prvem tednu vsak malo stisnil zobe, za blagor bližnjega, se morda odpovedal, kakšni vsakodnevni dobrini, saj s tem, ko se zadržimo nastane neko fizično pomanjkanje, kar omogoči duhovno napolnitev. Ker pa seveda živite v družinah, to ni pretežko, saj lahko drug drugega spodbujate in drug drugemu dajete zgled.

Druga svečka nam kliče: »Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje« (Lk 3,5-6). Če smo se pri prvi svečki dobro odrezali, bomo drugo z veseljem prižgali, saj nam govori o naših medsebojnih odnosih. Ta svečka nam želi osvetliti pot, da bi videli, kje lahko naše odnose zravnamo in napravimo gladke, bodisi v družini, bodisi v med sosedskih odnosih, v službi, v šoli … Druga svečka je svečka od puščanja in sprave.

Tretja svečka je svečka hvaležnosti: »ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,14) pravi Janez Krstnik vojakom. Biti zadovoljen sam s seboj, s svojimi bližnjimi je naslednja stopnja odpuščanja in sprave. Biti zadovoljen s tistim kar si in kar imaš, je pot hvaležnosti, ki odpira srca še za večje dobrine, ki nam jih Bog želi preko Jezusa dati. Kdor je hvaležen je sposoben ljubiti dobrotnika, ki mu vse kar ima omogoča in daje.

Četrta svečka, ob ostalih treh svečah, da že kar veliko svetlobe. Toliko, da lahko prepoznamo obraze naših bližnjih, s katerimi se srečujemo in molimo: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo.« (Lk 1,44). Poizkusite v svojih bližnjih prepoznat, da so dar od Boga. Dar ob katerem se boste od veselja poskočili, kot je poskočil Janez Krstnik v Elizabetinem trebuhu, ko je zaslišal Marijin glas. Človek lahko sprejme Boga ali bližnjega samo takrat, ko se ga razveseli, ko zanj pomeni dar iz nebes.