Eshatologija (Cerkven nauk o poslednjih rečeh) nas uči, da obstajata dve sodbi. Prvo sodbo duša umrlega doživi takoj po smrti. V tistem trenutku ko človek izdihne svoj poslednji izdih, duša zapusti telo in se pojavi pred Stvarnikom. To so tako hitri momenti, da so nedoumljivi človeškemu umu. Zato trupel ne mazilimo, čeprav so lahko še topla.

Duša je pred Stvarnikom sojena glede na to, kar je duša v času življenja mislila, rekla in predvsem naredila, kakor priznavamo in se obtožujemo pri mašnem kesanju: Priznam da sem grešil… mnogo dobrega opustil in slabega storil. Nebeški Oče se potem odloči, ali gre duša v nebesa, ali potrebuje očiščevanje v vicah ali pa gre direktno v pekel. Ta prva sodba ni tako huda, če smo obsojeni na vice ali pekel, ker obstaja možnost, da se iz tega nesrečnega stanja rešimo. Problem bo, ko bo nastopila druga sodba ob koncu sveta. Tista sodba bo dokončna in če bomo takrat obsojeni na pekel … joj, prejoj!.

In vendarle Jezus apostolom (škofom, duhovnikom) daje oblast: »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 18,18). Če nam torej uspe pred smrtjo dobiti duhovnika, ki nas s spovedjo ali bolniškim maziljenjem (če je bolnik neodziven npr. v komi itd.) razveže naših grehov, smemo z gotovostjo verovati, da gremo v nebesa. V nasprotnem primeru, če smo tekom življenja redno prejemali zakramente, gremo v vice, kajti nobena duša, četudi ima še tako majhen grehek, ne more vstopiti v nebesa. Če pa od birme nismo videli Jezusa v zakramentu svete evharistije in spovedi, pa gremo žal v pekel. Pa če smo v očeh svojcev še taki angelčki: prim. Ezk 33,1-19.

Seveda lahko zamahnete z roko, češ to so pravljice iz srednjega veka. Kdo pa še to veruje ali vsaj verjame. Božje resničnosti niso odvisne od našega priznanja ali zanikanja. Naše življenje jih prej ali slej okusi in največkrat žal pozno ali pa celo prepozno in jih zato uživamo z grenkobo v ustih.

Če pa človek prizna te Božje resničnosti in mu je posledično žal, ter bi rad nekaj napravil za duše, ki se v času zemeljskega življenja niso uspele spraviti z Bogom pa tak človek lahko nekaj napravi. In reši trpečo dušo iz vic ali pekla. Rešena duša je zelo hvaležna duša in vam bo iz srca vdana.

Bog po Cerkvi od 1. do 8. novembra dušam nesrečno umrlih (prometne nesreče, kapi, samomori, ali pa premajhno zavedanje v času umiranja, itd) naklanja popolni odpustek, ki jim ga moremo priskrbeti mi, ki smo tukaj, na zemlji ostali.

Popolni odpustek dušam, ki so umrle brez poslednjih zakramentov tako, da v času od 1. do 8. novembra:
a- opravimo spoved, ne smemo biti navezani na noben greh, niti majhnega
b- se udeležimo svete maše in prejmemo sveto obhajilo
c- obiščemo pokopališče in molimo po namenu svetega očeta, npr. Oče naš, zdrava Marija in Slava Očetu

V primeru, da želimo v nebesa spraviti več duš, potem gremo enkrat k spovedi, razen če smo vmes smrtno grešili, ter tolikokrat opravimo točke b. in c., kolikor duš želimo spraviti v nebesa.

Sveto spoved pred praznikom Vseh svetih in/ali za prejem popolnega odpustka lahko opravite:
v nedeljo, 30. oktobra od 14-ih do 15-ih.
od srede 2. novembra do petka 4. novembra pol ure pred večerno sveto mašo.

(foto: pixabay.com)