Svetniki in cerkveni očetje in matere priporočajo k izboljšanju odnosa z Bogom, s sočlovekom, kakor tudi do samega sebe, saj moramo ljubiti svojega bližnjega, kakor samega sebe. (prim. Mt 22,39).

Biti hvaležen je včasih zelo težko, sploh v časih in trenutkih, ko je vse samoumevno, ko samo pritisneš na gumb in imaš pravico do vsega, ko življenje zreduciraš na uslugo in/ali storitev.

Zato se je včasih dobro ozreti čez planke k sosedu, da vidiš, kaj vse sosed nima, pa ti imaš. Namesto, da gledaš reklame in razmišljaš, kaj vse bi bilo dobro imeti, lahko pogledaš na podstrešje ali pa v omaro in vidiš, da že vse imaš. Da ne razmišljaš samo, kaj vse ti manjka, in kaj in kako bi vse moralo biti. Perfekcionizem je hudičeva zadeva, kajti perfekten je samo Bog.

Da si hvaležen za tisto, kar pač imaš, premoreš, znaš. Kajti dejansko in resnično je lahko vsega lepega in dobrega hitro konec. In če nisi sposoben v malenkostih, v nepopolnostih videti Božjo dobroto, potem je lahko tvojega življenja zelo hitro konec. Ne, da takoj umreš, temveč preostanek svojega življenja preživiš v agoniji nenehnega pomanjkanja in primanjkljaja. 

Bogu hvala za vsakogar, ki je in vse kar je, zato ker je, lahko ne bi bilo. Bogu hvala za vse tisto, česar ni, tako spoznavam, kaj vse je. In Bogu hvala, ker je, ker obstaja in daje, več kot si zaslužim, več kot sem vreden, več, kot dejansko potrebujem.

(foto: pixabay.com)