Vrednota, ki je v 21. stoletju najbolj cenjena je – idealnost. Zdi se, da mora biti človek, ki želi, hoče v 21. stoletju nekaj doseči, nekaj biti, mora biti idealen: to je vzoren, odličen popoln, brez napak. Sploh od tistih posameznikov, ter tistih združb, ki so bolj v ospredju, ter bolj ali manj krojijo naša življenja, pričakujemo, da morajo biti idealni za slehernika med nami, če ne – kapitulirajo na polni črti. Toda vsak, ki ima količkaj toliko zdrave pameti, ter kanček občutka za realno življenje, bo brez problema priznal, da idealnega človeka, ali idealne družbe ni. Idealen je resnično samo Bog.

Razlika med resničnostjo, ter ideali o katerih fantaziramo, je čedalje večja. Prepad med resničnostjo in idealom, se čedalje bolj poglablja. Kriza: pa naj bo čisto osebna in intimna, ali pa svetovna, kot korona virus, kaže, da je resničnost čisto drugačna od idealnih fantastičnih sanjarij v katere se zatekamo. In kam spada Bog? Bog v naših idealnih fantastičnih scenarijih nima kaj iskati. Bog prebiva in deluje zgolj v kruti resničnosti našega življenja. Saj se Bog vendarle na Božični dan ni učlovečil v neki pravljični deželici tam za devetimi gorami in devetimi vodami. Temveč se je učlovečil v čisto resničnem Betlehemu, v čisto resničnem hlevu, ob čisto resničnem smradu.

Božični ideal povprečnega slovenskega vernika je: jaslice, kuhano vino, vonj po cimetu, lučke, sneg, darila... Ali ti bo ta Božični ideal pomagal v tvojem resničnem življenju, tvojih resničnih krizah, v tvoji resnični nesrečnosti? Najbrž ne. Zakaj resnični Bog pa je v resnično mrzli cerkvi, v resnično majhni hostiji, v resnično zatohli spovednici, v resničnih ljudeh, ki te morda celo resnično ljubijo ali pa vsaj imajo resnično radi, pa morda te ljubezni resnično ne vidiš, ker morda ni po tvojih idealih.

VARUHI OGNJIŠČA

Nekoč, ko ni bilo centralnih peči, ko ni bilo električnih panelov, je bila naloga vsake gospodinja, da ohranja plamen v peči. Pa naj bo ta peč v kmečki koči ali meščanski hiši, v palači ali gradu. Topla peč je bila nepredstavljiva vrednota. In vsaka gospodinja bi raje videla prazno mizo, kakor pa mrzlo peč. In res lakoto se da preživeti, mraza pa ne.

Tista topla peč je omogočila preživetje družine in družbe. Samo en prostor je bil ogrevan in v tem prostoru se je zbirala družina. Če je en govoril, so govorili vsi, če se je en smejal so se smejali vsi, če se je en kregal, so se kregali vsi in seveda, če je en molil so molili vsi. Tako je vsak posameznik družine hočeš ali nočeš ohranjal svojo vero. Danes pa … ko je v vsaki sobi natančno 22,7 ^oC … vsak čepi v svoji sobi … družina se ne pogovarja … se ne smeji … se ne krega … ne moli … Kaj sploh še ostane velikim? Clio? Ne, mraz v srcu in življenju.

Danes radi govorimo, da so ljudje lačni Boga. Ljudje niso lačni Boga, kajti z anoreksijo se očitno da živeti. Ne da pa se živeti v mrazu. In živimo v mrazu, ker imamo v glavi nekakšne idealne scenarije. Ker pa se ti scenariji nikakor nočejo uresničiti, postanemo razočarani, zafrustrirani ali pa indeferentni do vsakogar in vsega, tudi do Boga.

Toda Bog je edino idealno bitje, ki idealno paše vsakemu človeku in vsakemu karakterju. Edino Bog lahko ogreje naše srce in naše življenje. Pri krstu nam je prižgal plamen v našem srcu in življenju. Naša naloga je, da ohranimo ta plamen oziroma ga tako podžgemo, da nas ogreje in da smisel, vonj in okus vsemu kar delamo, za kar živimo.

Da, nekoč, ko ni bilo centralne kurjave in električnih panelov je tista edina peč v bivališču ohranjala tudi plamen vere. Saj so bili hočeš nočeš vsi, zbrani okoli tople peči, za katero je skrbela pridna gospodinja. In če je gospodar hiše molil, so molili vsi.  Danes, smo pač sami odgovorni za to, ali se bo plamen v našem ognjišču gorel ali pa bo ugasnil. Dobra mati Cerkev, pa nam že dva tisoč let svetuje, kako lahko v adventu razplamtimo ogenj vere v našem življenju. Recept je preprost:

sveta evharistija + sveta spoved + dobro delo

molitev    +           post      + miloščina

Molitev je v prejemanju in češčenju Jezusa v sveti evharistiji. Na ta način nalagamo v ognjišče svojega življenja dobro in kakovostno gorivo. To je čisto dejanje vere. Kajti verovati in priznati Jezusovo navzočnost v sveti evharistiji, ni stvar razuma. Ob sveti evharistiji odpove vsak razum in vsak idealistični scenariji. Saj smo nekako idealistično, tradicionalno verni. Toda če ne veruješ v Jezusovo navzočnost v sveti evharistiji, če po tej evharistiji ne hrepeniš, če ne napraviš vsega, kar je možno, da jo prejmeš in častiš, v kaj pravzaprav veruješ?  Bolj, kakor se preko svete evahristije se Bogu ne da približati – Sveta evharistija je Sveta Trojica en sam Bog. (namig: četudi sveta evharistija ni izpostavljena v monštranci, je Jezus navzoč v tabernaklju župnijske cerkve, ki je odprta vsak dan od 9-ih do 18-ih)

Post je v sveti spovedi. Ne odpovedujemo se zgolj materialnih dobrinam. Odpovedujemo se tudi svojemu grehu, svojih slabim navadam in razvadam. Z odpovedjo – spovedjo odstranjujemo odvečni pepel, zato, da bi se ogenj lažje razplamtel. Opraviti sveto spoved pomeni največjo odpoved, kar jo lahko človek napravi. Petek in sreda brez mesa, advent brez čokolade, razne spokorne vaje, so pavšalne odpovedi. To zmorejo tudi pogani. Toda spoved…  Spoved je odpoved in odpoved je vedno žrtev, zato ni prijetna in če je prijetna ni žrtev. S spovedjo se odpovedujemo idealističnih scenarijem, ter stopamo v realno življenje, kjer nas čaka Bog. Spoved je dejanje upanja. Spovedujemo se, zato, ker upamo, da je Bog dober, usmiljen in da z razliko od človeka odpušča, ter daje možnost za nov začetek.

Miloščina pomeni dobra dela. Dobro delo je dejanje ljubezni. To je tisto druženje družine ob zakurjeni peči. Če en govori, govorijo vsi … če se en smeje, se smejejo vsi … če se en krega se kregajo vsi … če en moli, molijo vsi … Dobra dela so po eni strani posledica vere in upanja. Delamo dobro, ker upamo v dobroto človeštva, po drugi strani pa veri in upanju dajejo prijeten vonj in okus, kako pravi apostol Pavel: če ne bi imel ljubezni, mi vse skupaj nič ne koristi (prim.: 1 Kor 13,1-3)

S pomočjo svete evharistije, svete spovedi in dobrih del, boste lahko v adventnem času razplamteli plemen v ognjišču Vašega življenja in srca, zato, da Jezuščka na Božični dan v Vašem srcu in Vašem življenju ne bo zeblo, ter da boste živeli polno in srečno življenje, do konca svojih dni. In ne pozabimo: Cerkev lahko pomaga, ne more pa namesto Vas nalagati kurjavo na ogenj, ne more namesto Vas iz Vaših peči odstranjevati pepel.