Nemški teolog, Romano Guardini nam podaja svojo interpretacijo razumevanja bogoslužja. Vprašanje bogoslužja je vprašanje smotra. Mnoge življenje razmere so utemeljene na smotru, npr. v gospodarskem ali tehničnem življenju. V nekem izdelku, gospodarskem ali trgovskem obratu je vse namensko. Vse človekovo življenje je povezano s smotrom in namenom. Zato življenje izgubi smisel, ko ni več smotra, namena, za kaj bi živel.

Smoter je cilj strmljenja, dela in urejanja, smisel pa je vsebina bivanja, cvetočega življenja. To sta oba pola bivanja: smoter in smisel, strmeti in rasti, delati in narediti, urejati in ustvarjati.

Tudi veliko življenje svetovne Cerkve je narejeno po teh dveh usmeritvah. Najprej je mogočen sestav smotrov,  kakor je utelešen v kanoničnem pravu, v ustavi in upravi Cerkve. V njem so vsa sredstva, urejena glede na smoter; velika pogonska naprava, ki naj vzdržuje v pogonu cerkveno upravo.

Cerkev ima še drugo stran. Njeno življenje zajema območje, ki je prosta smotra v posebnem pomenu. To je bogoslužje. Seveda vsebuje tudi tu nekaj smotrov, tako rekoč ogrodje, ki ga nosi. Tako je npr. naloga zakramentov, da posredujejo nekatere milosti.

Bogoslužje ustvarja širok svet, poln bogatega duhovnega življenja, kjer naj se duša giblje in razvija. Ta polnost molitev, misli, dejanj, ves ta red časov itd. je nerazumljiv, če ga presojamo z merilom stvarne pičle in napete smotrnosti.

Bogoslužje ne more imeti »smotra«, ker pravzaprav ne obstaja zaradi človeka, marveč zaradi Boga. V bogoslužju človek ne gleda nase, temveč na Boga, nanj je usmerjen pogled. Smisel bogoslužja je v tem, da je duša pred Bogom, se pred njim izliva, da živi v njegovem življenju, v svetu božjih resničnosti, skrivnosti in znamenj, da ima tam pristno dejansko in resnično življenje.

Tudi v območju zemeljskega obstajata dva pojava, ki kažeta v isto smer: to je igra otroka in ustvarjanje umetnika. V igri noče otrok ničesar doseči. Nima smotra. Nič drugega noče, kakor svoje mlade moči pregnesti, svoje življenje v obliki gibati brez smotra, besede in dejanja razširjati in tako rasti, vedno bolj postajati on sam. Ko se potem življenje nadaljuje, prihajajo tudi boji, čuti se razklanega in grdega. Človek si postavi pred oči, kaj hoče, kaj naj bi počel in to v svojem življenju in bivanju uresničiti. Pri tem spozna, koliko temu nasprotuje in da ni tako redko, kar naj bi bil in hotel.

Nasprotje med tem, kar bi hotel biti in tem, kar resnično je, skuša človek premagati nekje drugje, v območju, v umetnosti. Liki v umetnosti nimajo namena poučevati, niti si priučiti določeno resnico ali krepost. Nikoli ni noben umetnik nameraval kaj takega. V umetnosti umetnik noče ničesar, le premagati tisto notranjo napetost, višje življenje po katerem teži in ki ga v resničnosti vedno samo približno dosega, v svetu predstav pa bi ga mogel izraziti.

Bogoslužje dosega še nekaj višjega. V njem je ljudem dana priložnost, da – ob pomoči milosti – uresniči svoj najbolj notranji lastni smisel, da bi bil prav tak, kakršen naj bi bil in želel biti po božjem določilu: »božji otrok«. V bogoslužju naj bi se pred Bogom veselil »svoje mladosti«. Bogoslužje ima nekaj skupnega z igro in umetnostjo: nima smotra. Bogoslužje ni delo, temveč je igra, umetnost.

Pred Bogom se igrati, ne ustvarjati, ampak biti umetniško delo, je najbolj notranje bistvo bogoslužja. Da je v bogoslužju tako strogo in skrbno določeno s tisoč predpisi, kakšne naj bodo besede, gibanja, barve, oblačila,  orodja – to razume samo tisti, ki zmore resno jemati umetnost in igro. Saj tudi otroci z vso resnostjo postavljajo pravila za svoje igre.

Isto dela bogoslužje, ki se z neskončno skrbjo – z resnobo otroka in s strogo vestnostjo velikega umetnika – trudi v tisoč oblikah svetega, v Bogu rojenega življenja, ustvariti izraz duše z enim samim razlogom, da more v njem bivati in živeti. Z resnimi zakoni ureja sveto igro, ki jo duša igra pred Bogom.

Samo tisti razume bogoslužje, ki se nad njim ne spotika. Vsak racionalizem se je najprej obrnil zoper njega. Opravljati bogoslužje pomeni – v milosti in po vodstvu Cerkve – postati živa umetnina z enim samim smotrom, biti in živeti pred Bogom. Živeti pomeni izpolnjevati besedo Gospoda in »postati kakor otroci«; odpovedati se odraslosti, ki hoče povsod ravnati smotrno in se odločiti za igranje, kakor je storil David, ko je plesal pred skrinjo zaveze.

Tudi v tem obstaja vzgojna naloga bogoslužja, da se duša nauči ne gledat povsod smoter, ne biti prepametna in hoteti »odrasti«, namesto preprosto živeti. Naučiti se mora, da vsaj v molitvi opušča nemir smotrne dejavnosti; naučiti se zapravljati čas za Boga, imeti za sveto igro besede, misli in kretnje, ne da bi takoj vprašala: Čemu in zakaj? Ne vedno nekaj početi, nekaj doseči, nekaj koristnega narediti, temveč naučiti se v svobodi, lepoti in sveti vedrosti igrati pred Bogom igro, umetnost bogoslužja.

povzeto po reviji Communio, Ljubljana, založba Družina 17 (2007), 279-286