Ljudem, ki ne sprejmejo sami sebe, ali sveta ali pa nočejo, da bi svet za njih vedel, v modernem žargonu pravimo, da so v omari – In the closet. O ljudeh, ki pa sprejemajo sami sebe, in svet in jih kaj dosti ne briga, kaj svet o njih misli, pa pravimo, da stopijo iz omare – comming out of the closet.

Tudi kristjani lahko živijo v omari, ter morda pokukajo na plano zgolj ob krstu, prvem obhajilu, birmi, za velikonočni žegen, ter če hočejo ali nočejo ob lastnem pogrebu. Dokler se skrivaš v omari, tudi z izgovorom diskretnosti, anonimnosti, pa tudi koga kaj briga, v bistvu sploh ne živiš. Ker te v bistvu skrbi: kaj pa koga briga. Omara je majhen prostor, ki te omejuje. In prej ali slej jo prerasteš. In kdo je kriv, da ti je tesno, brez zraka – menda ne omara?

Jezus Kristus je s svojim rojstvom, krstom in smrtjo na križu stopil iz omare in vstopil na sceno tega sveta. Da bi živel in da bi po njem živeli mi: »kdor veruje, da je Jezus res Kristus, je rojen iz Boga.« (1 Jn 5,1). Ko stopiš iz omare, ter začneš udejanjati svojo vero preko nedeljske maše, spovedi, češčenja tiste Jezusove čudovite navzočnosti v Najsvetejšem zakramentu, začneš živeti.

In če živiš v Bogu, in Bog v tebi, če si, ne samo na papirju, shranjenem v omari, rojen iz Boga, torej veruješ in te ni sram in si upaš dejavno izpovedati vero na zgoraj opisan način: »Kdo pa premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.« Nismo ustvarjeni, za životarjenje v omari, temveč za življenje v svetu. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu.

(foto: pixabay.com)