Zakaj pred tabernakljem največkrat klečim? Ne samo zaradi pobožnosti, ali pa da bi ljudje mislili, kako je njihov župnik pobožen. Dandanes kristjani premalo klečimo. Že tisti majhni poklek ko nekdo pride v cerkev in nekakšno mahanje z rokami, ki naj bi bilo podobno križu je pomilovanja vredno – kakor da nas je sram, da smo prišli v cerkev! Klečanje je po nauku Cerkve molitvena drža ki izprosi največ duhovnih (in materialnih) darov. In če obstajajo kristjani, ki so nezadovoljni, razočarani, besni, jezni sami nase in na druge, so to zato, ker pred Najsvetejšim zakramentom premalo klečijo.

Pred tabernakljem klečim iz preprostega razloga: »Duh je sicer voljan, a meso je slabotno« (Mt 26,41). Volja mojega duha me privede v cerkev. V resnični in grozni potrebi po Bogu: po Njegovi tolažbi, po Njegovem nauku, po Njegovi prisotnosti. A meso, velikokrat utrujeno od prenašanja 'teže dneva in vročine' (prim. Mt 20,12) od nenehnega tuhtanja, 'kako bi napravil še kakšno neumnost', se meso ob prisotnosti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu preprosto sesuje samo vase. In če bi sedel, bi zaspal in če bi zaspal bi zasmrčal – to pa se v cerkvi menda res ne spodobi!

Zato klečim. Čisto preprosto zato, da ostanem buden in zbran. Da pozabim na težo dneva in težo lastnega bivanja, ter se skušam čimbolj posvetiti  češčenju, slavljenju, oboževanju Boga. Ni prijetno. Najprej klečim na obeh kolenih, potem samo na desnem, potem samo na levem, včasih se sesedem, začne kljuvati v trtici, v hrbtu, v vratu, itd. Toda vse to darujem Bogu. Prostovoljno prenašam težo lastnega telesa, za blagor duhovnega telesa. Darujem svoj čas, da bi pri Bogu izprosil milost za koga drugega. Nepopolno klečanje, za popolno milost.