Bil je lep dan. Skozi tišino gozda se je razlegala glasba, ki je prihajala iz oddaljenega gradu. V sredini gozda, pa je bila koliba, ne niti koča, temveč skromno, na hitro stesano zavetišče. V njem je ležal bolan, zavržen človek, z imenom Rok. Ječal je v bolečini in bolezni: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Tudi svetniki občutijo bolečino, samoto, izpraznjenost. In tudi svetniki ječijo v molitvi.

 

Pred tem je potrkal na vratih bližnjega gradu. Odgnali so ga, s posmehom, s palicami, kot nepridiprava, berača, nekoga, ki bo v grad prinesel svojo bolezen, bolečino in revščino. Tega v imenitnem gradu ne potrebujejo. Zato so trdni zidovi, da nas varujejo pred tujo revščino, lakoto.

 

Rok je ječal in molil in Bog ga je uslišal. Prinesel mu je okrepčilo v podobi majhnega kužka. Tistega kužka, ki je svojega robatega gospodarja spremljal na lovih in pojedinah. Ta kužek je vsak dan Roku prinesel košček kruha. In Rok je posledično ozdravel in šel dalje. Ne vemo, kdo je bil gospodar in ne vemo, kje je stal imeniten grad. Vemo pa za kužka, ki je Roka spremljal v bolečini in bolezni in mu prinašal kruha, saj na vseh upodobitvah svetega Roka.

 

Danes je veliko hrane, pa vseeno so ljudje sestradani. Toda danes ljudje več ne molijo, temveč preklinjajo, ne prosijo, temveč zahtevajo. Hočejo, potrebujejo pomoči, vendar ne od kužka. Zgled svetega Roka je zgled človeka, ki hvaležno sprejema drobtinice, ki padajo z gospodarjeve mize (prim. Mt 15,27) in ki mu jih ne prinaša gospodarjev hlapec, dekla, služabnik, temveč kužek.

 

SESTRADANOST

 

Blagor tistemu, ki lahko živi pred zadržkov in predsodkov, kakor je živel sveti Rok. Tak človek lahko v polnosti uživa ljubezen in naklonjenost Jezusa Kristusa. Naši zadržki in predsodki nam onemogočajo, ne samo, da bi v svojem življenju čutili, da nas Bog ljubi, temveč tudi, da ne posegamo po Božjih dobrotah, ki nam jih Božja ljubezen želi podariti.

 

Kako vemo, da je človek sestradan Božje ljubezni, kako vemo, da nekdo hrepeni po dobrem kakor puščava po vodi? To vemo preko človekovih dejanj. Bolj kot človek dela zlo, sebi ali bližnjim, bolj izkazuje to, da mu v življenju manjka dobrega. To zlo ni nujno kriminalno dejanje. Zlo je lahko shema naveličanosti, brezupa, ko človek z glavo rine skozi zid, itd. Sveti Avguštin je na svojem lastnem življenju ugotovil, da zlo ni nič drugega, kakor pomanjkanje dobrega. Bolezen se pojavi, ko zmanjka zdravja. Osamljenost se pojavi, ko zmanjka družbe. Depresija se pojavi, ko zmanjka pristnega veselja, obup se pojavi ko zmanjka upanja, sebičnost, ko zmanjka ljubezni, nevera ko zmanjka vere itd.

 

ˮ Če se Kristjan trudi za dobroto, se trudi za Boga, in samo Bog lahko premaga zlo. ˮ

 

Dober kristjan naj se ne bi opredelil in obsodil človeka, ki počne zlo, sebi ali drugim, naj bo še tako grozno in naj prizadene še toliko nedolžnih ljudi. Ker človek ni grešen, saj je ustvarjen po Božji podobi, grešna so zgolj človekova dejanja. In ta dejanja imajo nek vzrok. Truditi se moramo odpraviti vzroke. Truditi se moramo, da nam osebno ali našemu bližnjemu ne bo nikdar zmanjkalo dobrote, zaradi katere bi lahko počenjal zlo. In kdo je naš bližnji?

 

Vsak, ki je v našem vidnem polju. Ko vidimo človeka, ki počne zlo, bodisi nam, bodisi našim bližnjim, ali samemu sebi ne bomo kazali s prstom nanj, ne bomo ga obsojali, temveč se bomo trudili povrniti mu dobroto v njegovem življenju. Kajti človek, ki počne zlo, je sestradan človek. Išče in hoče se nasititi in ker ne more, ne zna poseči po kruhu, žre umazanijo in smeti.

 

In vendar nekateri se trudijo. Resnično se trudijo, da bližnjim ne bi zmanjkalo dobrote oziroma jo poizkušajo povrniti. Pa ne gre. Trudijo se, trpinčijo se, pa ni nobenega vidnega uspeha. In tudi tukaj imamo zgled svetega Roka in njegove mogočne priprošnje. Človek, ki želi dobro mora biti tudi sam dober. Človek, lahko nasiti nekoga, samo če sam ni lačen. Sveti Rok je sprejel pomoč kužka, da je lahko ozdravel in nadaljeval svoje poslanstvo. Ljubezen je vedno dvosmerni promet. Če je samo enosmerno je sebičnost. Prejmimo pomoč, ljubezen in dobroto Boga, da bomo bili sami dobri in v pomoč bližnjim, da bomo lahko sami ljubili bližnje. Tudi temu je namenjeno celodnevno češčenje, ki bo 16. avgusta. Da se nasitimo Božje dobrote, Božje ljubezni. Da ta dan morda vzamemo dopust in s tem vsem svojim sodelavcem in sorodnikom pokažemo, kako pomemben je za na Jezus in sveti Rok. In čas dopusta namenimo temu, da smo urico ali dve prisotni v Jezusovi Najsvetejši navzočnosti.

 

Mnogo ljudi je lačnih. Ne samo lačnih, sestradani so. A jim različni zadržki ali predsodki onemogočajo, da bi posegli po Kruhu življenja. Kristjanova sreča in veselje je v tujem veselju in sreči. Zato pokleknimo pred Najsvetejšim zakramentom, ter za vse tiste, ki ne morejo, ne zmorejo, si ne upajo, ki jim razni zadržki in predsodki onemogočajo, da bi sami pokleknili, ter prejeli Kruh življenja. Darujmo svoj čas, ter pokleknimo zanje in zanje prosimo, kot je daroval sveti Rok svoje življenje, da bi ozdravljal, da bi prosil za nas vsemogočnega Boga.

 

ČISTIM JE VSE ČISTO

 

O, da bi bili vsi katoličani verni, to bi bilo veselje na zemlji. Na svetu ne bi bilo niti enega grešnika. Obstajal bi greh, obstajala bi grešna dejanja, toda grešnika ne bi bilo.

 

Grešniki so se začeli pojavljati okoli 12. stoletja. Pred tem jih ni bilo. Nekako v tistem času, ko je šel Rok na romanje iz rodne Francije v Rim. In to pojasnjuje zakaj ga graščak ni hotel vzeti k sebi. Bal se ga je. Bal se je njegove revščine, bal se je njegovega beračenja, bal se je njegove bolezni. Bal se je, ker si je domišljal, da je Rok grešnik. Pa ni bil. Daleč od tega. Rok je bil svetnik. In vsem, ki jih je na poti v Rim srečeval, je skušal dokazati, da niso grešniki. Morda trpijo zaradi posledic grešnih dejanj. Niso pa grešniki.

 

Zakaj, ko bi bil človek grešnik, beremo v Svetem pismu, čisto na začetku, tam kjer je bil svet ustvarjen, beremo in se učimo, da Bog ni uničil Adama in Evo, potem ko sta grešila, kakorkoli že sta grešila. Če bi Bog v Adamu in Evi videl dva grešnika, bi ju pri priči uničil. Toda ne, on ju je samo izgnal in njun rod skupaj. Ker Adam in Eva nista bila grešnika, temveč sta samo grešila. Tudi kasneje ko je Kajn ubil Abela, Bog ni uničil Kajna, še več varoval ga je: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan. In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil«. (1 Mz 4,15). Da ne omenjamo Noeta. Zakaj je Bog sklenil uničiti svet. Ker je bil grešen? Ne, zato, ker na svetu ni bilo niti enega človeka, razen Noeta, ki ne bi grešil.

 

In ta Jezus, ki ga, kakor zatrjujemo, vsi ljubimo, vanj verujemo in upamo. Zakaj ni dopustil ubiti tisto ženske, ki je prešuštvovala in so jo hoteli zato kamenjati (prim. Jn 8,1-11)? Zakaj ni ubil tudi moškega, ki je prešuštvoval, isto kot ženska?  Zato, ker ne on ali ona nista bila grešna. Samo počela sta grešne stvari: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11). Jezus ne obsoja človeka, Jezus bodisi odpusti, bodisi kaznuje greh. Nikdar človeka! Če že trpimo na telesu zaradi greha, trpimo posledice, ne kot kazen.

 

Ampak to je težko sprejeti. Težko je sprejeti dejstvo, da noben človek ni grešnik, temveč zgolj počne greh. Greh umaže človekovo dostojanstvo. Umaže njegovo čisto neomadeževano dušo. Greh zastre človekove oči, da ne vidi več dobrega, temveč zgolj zlo in umazanijo. Bog po preroku Ezekijelu jasno pravi: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezek 18,26-28) In zato pri spovedi govorimo svoja grešna dejanja: v mislih, besedah in dejanju. In zato je človeku lahko odpuščeno, ker ni grešnik, temveč zgolj počne grešna dejanja. Največja milost krščanstva je torej Božje usmiljenje in naše spreobrnjenje. Če temu ne bi bilo tako, bi bili uničeni v trenutku, ko bi napravili prvi greh v življenju.

 

In zato, ko bi bili vsi katoličani verni, potem bilo resnično upanje na zemlji, ker veren človek vidi, kakor vidi Jezus. Ne vidi grešnika, ne vidi zla, temveč vidi pomanjkanje dobrega. In to je videl sveti Rok in zato je že na zemlji mnogim ljudem pomagal, ko jih je ozdravljal s preprostim znamenjem križa. In to vidi sveti Rok, sedaj, ko je v nebesih in uslišuje naše prošnje in prosi Boga za nas, zato, ker vidi pomanjkanje dobrega. Če bi videl grešnika to ne bi mogel storiti.

 

Zato pravi pregovor: »Čistim je vse čisto«. Sveti Rok je bil čist in je lahko videl ljudi, katerim je primanjkovalo dobrega. Niso zli, hudobni, niso grešniki, temveč ubogi ljudje, ki jim manjka dobrega. Ko se bomo torej 16. avgusta zbirali pred Najsvetejšim zakramentom, pri celodnevnem češčenju, prosimo za svoje bližnje, ki jim manjka dobrega, da bi jih Bog milostno obdaril z dobrotami in ljubeznijo. In naj nam Bog odpre oči, kakor je odprl Agari: » Bog ji je tedaj odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo in dala piti dečku« (prim.: 1 Mz 21,9-21),  da ne bomo videli samo zlo in grdobijo, temveč lepoto Boga v Najsvetejšem zakramentu in stvarstvu.