Če si kdo domišlja, da je ljubezen zgolj nekaj romantičnega in prijetnega, ter da ne boli, naj za Božjo voljo nikdar ne dopusti, da bi kdo prišel zraven njegovega/njenega srca, ker bo trpel, kakor trpi Kristus na križu. Ljubezen lahko zelo boli. Tako zelo boli, da fizično poči srce (kar je znanstveno dokazano).

Jezus Kristus pa je trpel in trpi na križu zavoljo ljubezni do mene, do tebe, do vsakega človeka. Redko kdo ve, kaj sploh pomeni ljubiti. Ljubiti najbrž pomeni: biti proti zdravi pameti in proti zdravemu razumu ob nemogočem času, na nemogočem kraju, v nemogoči situaciji, samo, da za trenutek, »slučajno« srečaš osebo zaradi katere je vse mogoče. Kot Jezus na križu, ki ob nemogoči uri, na nemogočem kraju, trpi nepredstavljive bolečine zaradi mene, tebe, vsakega človeka.

Jezus nas ljubi, zato gre za nas na križ, da bi nas odrešil naših grehov, ter da bi pridobili vero, zaradi katere se zavedamo, da nismo sami in izgubljeni v tej solzni dolini. In Božja ljubezen, ki trpi zaradi smrti ljubljenega na križu, Jezusa tretji dan obudi od mrtvih. In to je naša vera, to mi slavimo, to mi častimo, tega se veselimo.

In to je naše upanje. Velika noč je praznik upanja. Da lahko Bog še iz tako velike nesreče, zla, polomije, napravi nekaj lepega, dobrega, resničnega in enkratnega. Zato ne bojmo se, ljubiti in biti ljubljeni, četudi včasih boli.

PREIZKUSNI KAMEN
Ljubezen ni samo čustvo, je bolj dejanje, ki ga nekdo stori. Nekdo lahko sicer reče da je veren, da ljubi Boga, toda če ne počne tistega, kar je Bogu všeč je to čudna ljubezen, kakor lahko reče mož da ljubi svojo ženo, a če počne vse tisto, kar gre ženi na živce, si bo lahko žena mislila, da jo mož ne ljubi.

Letos smo v posebni zadregi, radi bi Bogu pokazali kako ga ljubimo: radi bi opravili tradicionalne Velikonočne pobožnosti, pa zaradi korona virusa tega ne smemo napraviti. Ali je to ironija: ko smemo nočemo, ko ne smemo hočemo. Resnično upam, da bo »prepovedan sad« po epidemiji bolj zaželen.

Letošnji velikonočni prazniki so resnično preizkusni kamen naše vere v Boga, s tem naše ljubezni do Boga in seveda upanja. Ali bomo uspeli biti verni kljub temu, da ne smemo opraviti vsega kakor nam tradicija nalaga?

Ali bomo Boga ljubili, kljub temu, da nam ne omogoča vsega, kar smo bili do sedaj navajeni imeti oziroma prejeti?

Toda upanje vedno najde pot in obstaja tudi pot da bomo lahko tudi letos Bogu izkazali ljubezen, dokazali svojo vero in tako ohranili upanje. Zato so slovenski škofje izdali posebna navodila, kako obhajati letošnje velikonočne praznike.