Lotova žena je pomenljivo znamenje, saj ponazarja človeka, ki se upira Gospodovi želji po našem Odrešenju. Lotova žena, da ni ubogala, ko jo je Bog hotel rešiti pred pogubljenjem Sodome in Gomore. Bog je izrecno ukazal, naj se ne ozira nazaj – in ona se ozre in postane solnat stebe. Pogled nazaj, pa naj bo na prijetne dogodke, ki jih pogrešamo, na neprijetne dogodke, ob katerih doživljamo strah ali krivdo nas vedno ohromi. Oz. ko človek gleda preveč nazaj, ne vidi poti naprej in se spotakne in pade. In če spet preveč gleda nazaj, se sploh ne pobere, ker je ohromljen, ker postane kakor solnat steber.

Jezus nas velikokrat opozori, da kdor se ozira nazaj ni vreden nebeškega kraljestva (prim. Lk 9,62). Bog ne gleda nazaj, kajti če bi gledal nazaj, se na Božični dan ne bi učlovečil kot Jezus Kristus in vse kar sledi, do vstajenja od mrtvih.

Ko vsako leto praznujemo Božič in vsako leto slavimo Jezusovo vstajenje od mrtvih danes živimo v upanju na svetlo prihodnost, ki osvetljuje Jezusovo življenje, smrt in vstajenje. Preteklost nima več kakšne posebne vrednosti.

Advent pa je pričakovanje tega upanja, pripravljanje, da v naših srcih in naših življenjih zasveti luč upanja, ki zasveti v Betlehemskem hlevčku. Advent čas da zloščimo naše svetilke, da pospravimo hleve svojih src in življenj, da bo na Božični dan zasvetila luč upanja »in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).