Marijina vera se razodeva v vsakdanjih preprostih življenjskih dogodkih. Biti osredotočen samo na velike dogodke naše vere, pomeni imeti zelo revno življenje. Vera ni rezervirana samo za velike praznike, vera dobi svoj pomen v vsakdanjem življenju. Tistem življenju, ki se odvija od petka do sobote, med letom, tekom človekovega življenja. Nedelje in prazniki so zato, da vero obnovimo, prenovimo, poglobimo, da napolnimo svoja jadra, s katerimi bomo jadrali čez teden, čez mesec, preko življenja.

Bog nam poklanja Marijo, kot Pomočnico v našem vsakdanjem življenju. Marija je zgled vsakdanje vere. Tiste vere, zaradi katere vztrajamo v našem življenju in ko se zatakne, vemo, kje lahko najdemo učinkovito pomoč.

Jezus – Bog je in mora biti v središču. Vendar tukaj je tudi Marija, ki predstavlja dogajanje za odrom, poleg jaslic, poleg križa, v binkoštni dvorani, brez katerega ni nobene uspešne predstave. Marijino življenje in Marijina vera so ključni za našo vero in naše življenje. Kajti to je tista vera, ki omogoča tisto življenje, ki ga živimo vsak dan.

Marijanske pobožnosti, kamor spadajo tudi šmarnice nas torej vodijo k Bogu. Brez teh pobožnosti, bi bilo naše življenje precej revno. Marija nas uči neomajnega zaupanje, kakor pravi pri dogodku v Kani Galilejski: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). In s tem, ko častimo Marijo, se nehote zaupamo Bogu. Ker Marija češčenja ne zadrži zase, temveč ga posreduje Bogu. Doda, tisto, kar je pomanjkljivo, odvzame tisto, kar je preveč, skratka poskrbi, da naša prošnja pride mimo nebeške carine.

Morda smo v preteklosti šmarnice prikazovali kot izrazito otročjo pobožnost, rezervirano za majhne otroke. Pa temu ni tako. Še posebej odrasli smo še kako potrebni, da se naučimo tistega otroške zaupanja Bogu, na katerega nas Jezus opozarja. Šmarnična pobožnost torej ni pobožnost zgolj za otroke, temveč predvsem za odrasle, da se naučijo otroškega zaupanja: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Marija je storila, kar koli ji je Bog rekel in Bog stori, kar koli mu Marija reče, zato Vas vabim, k majniški pobožnosti, da bomo rasli v zaupanju k Bogu, v tistem zaupanju, ki nam omogoča preživeti še tako hudo stisko.