Rojstvo je veselje. Ko zaživi, zacveti novo življenje. Nove možnosti, nove priložnosti. V krščanstvu običajno slavimo rojstvo v nebeško življenje, torej smrt določenega svetnika, svetnice. S tem se poudari, da smo tukaj na zemlji zgolj na poti v večno domovino. Pa vendarle so določeni ljudje, ki so za naše večno življenje v nebeškem kraljestvu tako pomembni, da se spominjamo tudi njihovega zemeljskega življenja, ker le to ni tako nepomembno. Naše zemeljsko življenje je zelo pomembno, ker preko njega pridemo v nebesa. Ti ljudje je prav gotovo Jezus Kristus – pravi Bog in pravi človek. Nato Janez Krstnik, kot zadnji prerok Stare zaveze in obenem prvi prerok Nove zaveze in seveda Marija.

Brez Marije in njene dobre volje, ne bi bilo Jezusa, kakor brez dobre volje naših staršev ne bi bilo nas na svetu. Zato so naši rojstni dnevi v svojem bistvu praznik naših staršev. Njihova volja se je združila z Božjo voljo in rezultat je v zibelki.

S hvaležnostjo se torej obrnimo k Mariji in se na današnji dan prav lepo zahvalimo naših staršem, ker so nam po Božji milosti posredovali življenje in vero.