Mesec julij je poseben mesec, saj se v juliju praktično ne dogaja nič. Če nas v adventu okupira veseli december, ter v postu, prve skrbi glede vrta, gozda, šunke in pirhov, če so v mauju šmarnice, v oktobru rožni venec, če so v juniju žegnanja in »zaključni pikniki« je mesec julij resnično posvečen mesec, posvečen niču, miru, dopustu in tišini. Mesec julij je tako zadnja priložnost, da vernik nekaj naredi na poglobljenem odnosu z Bogom, odnosu, ki ga imenujemo vera. Spremljevalec skozi mesec julij pa je mati Terezija.

Mati Terezija, svetnica, humanitarna delavka, vsi jo poznamo, kot veliko aktivistko v dobro človeka. Sprašujemo se, kako ji je to uspelo. Živeti v Indiji, v Kalkuti v tistem vedno brbotajočem loncu raznih religij, stanov, kast, bolezni, hrupa, nečistosti. Negovati bolne, zapuščene, a obenem hoditi po lakiranem parketu in zbirati sredstva za vse te njene uboge ljudi.

Ker je preprosto bila poslušna. Trudila se je slišati, ne najprej uboge in revne, tudi ne bogate in vplivne, temveč najprej svojega Boga, Jezusa Kristusa, skritega v tabernaklju. Oglejmo si njeno »poslovno vizitko«, ki jo je delila:

 Sad tišine je molitev.

Sad molitve je vera.

Sad vere je ljubezen.

Sad ljubezni je služenje.

Sad služenja je mir.

Sad miru je upanje.

Vse se začne s tišino. In končni sad tišine ni služenje, temveč mir in upanje. Poglejmo kaj nam svetuje:

• Če samo govorimo, ne moremo moliti. Jezus v nas ni navzoč. Zato moramo ostati v tišini.
• Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi bili ga sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Poizkusite s posebno pobožnostjo do Malce cvetke (sv. Terezije Deteta Jezusa). Berite njen življenjepis – ne boste našli nič posebnega ali nenavadnega, a kar napravi vtis je zvestoba v opravljanju majhnih dejanj z veliko ljubeznijo. To je zvestoba v tišini.
• Poslušanje je začetek molitve. To kar poslušamo je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake.
• V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi sami. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.
• Če želite izvedeti, kako ljubite Jezusa, vam ni potrebno nikogar spraševati. V iskrenosti svojega srca boste spoznali sami, če znate ohraniti tišino.
• Bog spregovori v tišini srca. Bog napolni prazno srce. Niti vsemogočni Bog ne bo napolnil srca, ki je polno – polno prevzetnosti, grenkobe, ljubosumja. Tišina srca, ne samo ust, ampak tudi tišina misli, oči, dotika. Potem bomo lahko Boga slišali vsepovsod: pri zapiranju vrat, v osebi, ki nas potrebuje, v pticah, ki pojejo, v rožah, v živalih…
• Želim, da svoj čas preživljate v samoti z Jezusom. To ne pomeni, da s svojimi lastnimi mislimi, obsedite v samoti. Nasprotno, celo sredi dela in med ljudmi lahko prepoznate Njegovo navzočnost. To pomeni, da se zavedate, da vam je blizu, da vas ljubi, da ste mu dragoceni, da je zaljubljen v vas. Če se tega zavedate, se boste povsod počutili dobro; sposobni se boste soočiti z vsakim neuspehom, z vsakim ponižanjem, vsakim trpljenjem, če boste spoznali Jezusovo osebno ljubezen do vas in vašo do Njega.
• Tišina srca – če nimamo te tišine, lahko izrečemo veliko molitev, a te ne bodo prihajale iz našega srca. Potrebujemo notranjo tišino, ki jo lahko ohranjajo tudi ljudje v svetu in si jo pridobimo zgolj s čistostjo srca in odrekanjem.
• Marija nas lahko nauči moliti, najti Jezusa. Bila je Gospodova dekla, bila je milosti polna a tega ni nihče vedel, niti ubogi Jožef. Te besede je ohranila v svojem srcu. Ker je poznala tišino je bila sposobna ljubiti z vsem srcem. Tišina je znamenje naše enosti s Kristusom, naše izročitve Njemu.
• Bog nas kliče, ampak ali ga poslušamo? Ali si vzamemo čas, da bi »odnehali« in sponali, Boga? Ali si vzamemo čas za vsakodnevno molitev? Ali smo samo nemi opazovalci, ali pa si upamo reči Jezusu »Žejen sem«?

Vabljeni torej k julijskemu iskanju tišine in v tišini Boga. Tišina ni zgolj v zunanjih okoliščinah, da brez veze ne govorimo, klepetamo, itd. Tišina je srcu: brez sovraštva, brez zamer, brez godrnjanja in pritoževanja. Tako v tišini srca človek ne sliši samo sebe, temveč bližnjega, Boga.

Tišina je poseben čas milosti, v katerem lahko iskreno molimo, gradimo odnos z Bogom, ki ga imenujemo vera. Ker je vstop v tišino lahko razmeroma težak, nam založba Emanuel ponuja čudovito knjižico, preko katere lahko vstopimo v globok odnos z Bogom. Knjižica se imenuje »Odkrijmo veselje do molitve,« francoskega duhovnega avtorja Jacquesa Philippeja. Knjižica bo na voljo tudi v župnijski cerkvi med verskim tiskom, pod korom.