Rožni venec je nastal v srednjem veku, ko večina ljudi ni znala ne pisati ne brati. Toda to dejstvo jih je odpiralo za Boga, v nasprotju z nami, ki moramo vse vedeti in vse znati. Zato pravimo rožnemu vencu tudi »evangeliji za uboge«. Ne pravi Jezus brez pomena: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5,3). Ubog je tisti človek, ki priznava, da je ubog in tako sposoben zaupati v veličino Boga. Človek, ki ni ubog prisega na znanost.

Toda tudi za znanost in napredek je prvi pogoj skrivnostnost. Če pa je vse odkrito, tudi znanost izgubi svojo vlogo odkrivanja, raziskovanja, napredka. Mesec oktober ni samo mesec rožnega venca, temveč je prežet s svetniki, ki so pred Bogom priznavali svoje uboštvo: Sveta Terezija Deteta Jezusa, Frančišek Asiški, Bruno, Terezija Avilska, Janez Pavel II., itd. Vsi ti svetniki so gojili posebno navdušenje nad rožnim vencem. Ob molitvi rožnega venca so premišljevali skrivnosti Jezusovega življenje. Z molitvenim premišljevanjem so odkrivali nove in nove poti do Boga. Bogu so izročali svoje uboštvo, svoje težave in probleme, ter se tudi zahvaljevali za vse prejete milosti. Premišljevanje Jezusovega življenja je zahvaljevanje in hvaljenje Boga za vse, kar nam po Jezusu daje.

Poizkusimo tudi mi v mesecu oktobru v rožnem vencu odkriti najlažjo in najučinkovitejšo metodo za graditev odnosa z Bogom. Kot pomoč naj vam bodo naslednja premišljevanja. To so samo okvir, ki ga lahko prilagodite po svojih potrebah in zmožnostih. Premišljujemo lahko po tednih ali po dnevih.

Tako Cerkev priporoča veseli del ob sobotah in ponedeljkih, svetli del ob četrtkih, žalostni del ob torkih in petkih, ter častitljivi del ob sredah in nedeljah:

VESELI DEL
Frančišek Asiški (4.9) je poudarjal, da se vse začne pri posamezniku, ki se obrne nazaj k Bogu. Ni s prstom kazal na druge, da se morajo spreobrniti, temveč je najprej poizkušal spreobrniti sebe. Njegov nauk je pot spreobrnjenja, ki je poslušnost in predanost Božji volji. In kaj je Jezus drugega, kakor vzor popolne predanosti in poslušnosti Bogu. To izraža prvi del rožnega venca, veseli del, ki oznanjuje rojstvo Odrešenika sveta. Jaslice, ki jih je Frančišek Asiški prvi postavil, izražajo to ponižanje Boga pred človekom. Prvi del rožnega venca nas vabi, da se tudi mi ponižamo pred Bogom in sprejmemo veselo novico:

1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela – glejmo Marijo, v njeni sobici, kako je prestrašena pred pojavom angela. Tako smo lahko tudi mi prestrašeni pred različnimi pojavi v naših življenjih. Ne bojmo se, temveč preprosto recimo, kakor Marija: »Zgodi se mi po tvoji volji«. To je prvi korak k spreobrnjenju.

2. ki si ga Devica ob obiskovanju Elizabete nosila – za Marijo je bila pomoč sorodnici, ki je v visoki starosti spočela nekaj samoumevnega. Kljub svoji nosečnosti je odpotovala v gore in se ponudila v pomoč. Dve ubogi ženi sta drug drugo bodrila in opogumljala. To je Cerkev: skupnost ubogih ljudi, ki drug za drugega molijo in spodbujajo. Tu se lahko spomnimo vseh tistih, ki jih imamo radi in jim drugače ne moremo pomagati, kakor da zanje molimo. Ni spreobrnjenja brez molitvene podpore.

3. ki si ga Devica rodila – popolna predanost Bogu obrodi sadove. Sad spreobrnjenja svetega Frančiška je v njegovi redovni družbi in priprošnji pri Bogu. Ko se popolnoma prepustimo Bogu, se rodi nekaj veličastnega: popolno zaupanje, ki ni prežeto s strahom, nemirom in tesnobo. To je znamenje, da smo se spreobrnili in da zaupamo Bogu.

4. ki si ga Devica v templju darovala – Marija je celo življenje darovala. Najprej svojo voljo Bogu, nato svojega Sina v templju. Tudi Frančišek je daroval. Svoje življenje, svoje ambicije, svoje želje, svoje zdravje in življenje. Vse je daroval Bogu. Ko je umrl je umrl slep, nag, ubog in stigmatiziran, na tleh neke uboge kapele. Vabi nas, da tudi mi brez pomisleka darujemo svojo voljo, svoje ambicije, svoje želje, svoje nepopolnosti in slabosti Bogu.

5. ki si ga Devica v templju našla – kar je Marija darovala je v templju našla. Kar Bogu darujemo v Cerkvi najdemo. Tu lahko pride do izraza vse tisto, kar je v svetu zaničevano, zasramovano, nepomembno ali celo grešno. Cerkev je zatočišče ubogih, grešnih, slabotnih in nepopolnih ljudi. Sveti Frančišek se v svetu ni znašel, a v Cerkvi je dobil svoje mesto. Vabi tudi nas, naj se Cerkve ne bojimo, naj ne sovražimo, temveč vanjo vstopimo. Tu ni prostora za popolne ljudi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja in Boga, temveč za ljudi, uboge, slabotne in grešne. Za vse tiste, za katere v svetu ni prostora.

SVETLI DEL
Spreobrnjenje je usmiljenje. Najprej do sebe in posledično tudi do drugih. Človek, ki vztraja »v grehu« pri svojem »prav« ne škoduje samo sebi, temveč tudi drugemu, ker ne omogoča dialoga. Vojna se vedno začne, ker ni dialoga. Bog je tisti, ki si vedno želi dialoga s človekom. Človek pa je tisti, ki vedno zapira dialog z Bogom. Oznanjevalca Božjega usmilenja, to je dialoga, sta sveta Favstina Kowalska in sveti papež Janez Pavel II. Njun nauk se odraža v svetlem delu rožnega venca, ki je v zakramentalnem življenju Cerkve in posameznika. Zakramenti so sredstvo dialoga. Preko zakramentov Bog vstopa v človekovo življenje, se ga dotika pri bistvenem in preko zakramentov človek vstopa v Boga in živi vsakdanje življenje, prežeto z Božjim usmiljenjem in milostjo, živi v dialogu z Bogom.

1. ki je bil krščen v Jordanu – krst pomeni začetek vseh začetkov. Božji otroci postanemo s krstom. S krstom vstopimo v dialog z Bogom. Krst ne izbriše samo izvirni greh, temveč vse grehe storjene do trenutka krsta. Ko se spominjamo svojega krsta, ko obnavljamo krstne zaobljube poizkušamo obnoviti dialog z Bogom. Jezus je začel javno delovanje s krstom v Jordanu, tudi mi začenjamo s krstom svoje delovanje, svoj dialog z Bogom. Zato je s krstom povezana spoved. S spovedjo Bogu izrazimo: potrebujem Te, Tvoje usmiljenje in odpuščanje, želim živeti s Teboj.

2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež – čudeži se dogajajo prav vsak dan. Če smo jih sposobni videti. Vsakič ko se zjutraj zbudim, je to čudež. Lahko se ne bi. In pravi čudež je, da želi Bog sploh še komunicirati z nami, ko pa tolikokrat odpademo od Njega. In vendar si želi. Čudež v Kani Galilejski nam kaže, da je Bog sposoben iz vsake navadne vode, iz vsakega navadnega življenja narediti nekaj svetega, lepega, čudežnega. Naj se tu izrazi naša iskrena prošnja, da Bog tudi iz našega navadnega, slabotnega, življenja naredi nekaj lepega in svetega.

3. ki je oznanjal Božje kraljestvo – Jezus je s svojim življenjem oznanjal Božje kraljestvo. Tako Janez Pavel II., ki je odpustil svojemu atentatorju, Favstina Kowalska, ko je vztrajala pri oznanjevanju Božjega usmiljenja, čeprav so jo sosestre imele za norico. Janez Pavel II. in Favstina nas spodbujata, da vztrajamo v življenjskem oznanjevanju. Obljubljata nam svojo priprošnjo in pomoč.

4. ki je na gori razodel svoje veličastvo – Jezus se razodeva preko Božje besede, zakramentov in nauka Cerkve. Naše življenje je večkrat gora: težko in naporno vzpenjanje. Toda ko smo na vrhu, nas očara čudovit razgled, brezmejni pogled na svet. Sprejeti Jezusa, sprejeti Božjo besedo, zakramente in vrh vsega nauk Cerkve je včasih težko in naporno, toda Janez Pavel II. in Favstina nam govorita, da ni nemogoče. Dopustimo, da se Bog razodene v našem življenju.

5. ki je postavil sveto evharistijo – Jezus je postavil sveto evharistijo, zato, da bi bil do konca časov z nami. Janez Pavel II. in Favstina sta živela v pristnem in globokem dialogu z Jezusom. Sveta maša pa je zakrament sredstvo dialoga. Poslušamo, odgovarjamo, pojemo, se Boga dotaknemo. Kdor postavi sveto mašo v središče svojega življenja, postavi v središče Boga samega.

ŽALOSTNI DEL
Sveti Bruno je apostol žalostnega dela, čeprav ni živel žalostnega življenja. Nasprotno, kot profesor, kanonik, učenjak je bil priča žalostnim dogodkom, ki jih tudi v Cerkvi ni malo, saj smo kljub vsemu skupnost ljudi, vsak s svojimi napakami in slabostmi Toda, ko se vsemu temu odpovemo, kakor sveti Bruno, ki se je umaknil v samoto in ustanovil kartuzijanski red, lahko zaživimo veselo življenje, kajti evangeliji je vesela novica. Nauk svetega Bruna je, da se iz žalosti, preko odpovedi, dvignemo v veselje. Žalost, trpljenje ni smisel človeškega življenja, temveč zgolj orodje zveličanja in Odrešenja, če ga seveda znamo prav uporabiti. Naj nas premišljevanje žalostnih dogodkov Jezusovega življenja, usposobi, da bomo tudi žalost, samoto, bolečino in trpljenje lahko uporabili v dobro.

1. ki je za nas krvavi pot potil – Ko človek ve, da ga je polomil, ko je na preizkušnji, pred pomembnim dogodkom, trepeta in se poti. To je naravno. Tudi Jezusu se je to dogodilo. Ni ga sicer polomil, bil pa je na preizkušnji, pred pomembnim dogodkom. In to ni počel zaradi sebe, temveč zaradi nas. Nam pa se nam to dogodi, če smo ga polomili, zaradi greha, zaradi nas samih. Odpovedati se sebi, kakor je to storil Jezus in Bruno ni lahko, če pa to storimo za dobro drugih, za Odrešenje, pa trpljenje dobi smisel. Poizkusimo vsakdanjo žalost spremeniti v veselje, ko lahko prestajanje darujemo za dobro.

2. ki je za nas bičan bil – Jezusa so bičali s bičem in trnjem, mi pa bičamo drug drugega z jezikom, na glas ali pa potiho. Ob žalosti največkrat ne blagoslavljamo, temveč preklinjamo in podobno. Ravno zaradi jezika, se je Bruno umaknil v samoto in tišino. Ter v samotni tišini, vse postane glasnejše. Le kako bi lahko moj jezik postal orodje Odrešenja?

3. ki je za nas s trnjem kronan bil – zlato krono nosijo kralji. Včasih se okronajo sami, včasih jih okronajo drugi, vsekakor pa je znamenje nekakšne oblasti in pomembnosti. Jezusova krona pa ni zlata, temveč trnova, ter okronajo ga drugi. Tudi svetega Bruna so okronali drugi, kajti spotikali so se ob njegovo svetost, ob njegov čut za pobožnost, pravičnost, dobroto, za evangeliji. Moja trnova krona je vse tisto, kar mi drugi očitajo, vse tisto, ob čemer se spotikajo in podtikajo, vse tisto, kar je pobožno, pravično, dobro, evangeljsko. Jezusova in Brunova krona je krona mučeništva zaradi evangelija in nebeškega kraljestva. Kaj bom storil, da bom v nebeškem kraljestvu okronan z zlato krono?

4. ki je za nas težki križ nesel – začetek odpovedi je takrat, ko vzameš križ na svoje rame. Takrat se ne oziraš kaj pravijo in mislijo drugi, ker imaš na ramenih preveliko breme, da bi se preveč oziral drugam. Samo ti in tvoj križ. Jezusu in tako svetemu Brunu je bilo čisto vseeno, kar mislijo in pravijo drugi. Vedela sta, kaj je potrebno storiti in s tem dogajanjem sta bila popolnoma okupirana. Vsak ima svoj križ, lahko je sicer veliko križev in  težav, toda samo eden je, ki ga moram nositi. Ne gre za izbiro, kot v trgovini, temveč je križ, ki ponazarja mene samega. Ko ugotovim kateri je ta križ in ko sprejel ga bom brez ugovora in brez oziranja na druge, bo ta križ postal orodje in ne poguba.

5. ki je za nas križan bil – Jezusov križev pot je bil pot do popolne odpovedi, do popolne svobode. Tudi sveti Bruno je opravil to pot odpovedi od cenjenega učenjaka do meniha in doživel popolno svobodo. Križanje je spoznanje, da je tisto, kar je najbolj potrebno in zveličavno edino le spreobrnjenje in dialog z Bogom. Ko se uspeš obrniti stran in vstopiti v dialog z Bogom vstopiš v dialog z drugimi. Preko Jezusovega križanja Marija dobi sina in sin dobi Marijo.

ČASTITLJIVI DEL
Zadnji del rožnega venca je posvečen radosti in veselju, olajšanju, ko breme pade stran. Ta del rožnega venca predstavljata dve cerkveni učiteljici. Obe sta svetništvo pridobile preko premišljevanja Jezusovega življenja preko rožnega venca. Obe imata v rožnem vencu skupno točko. Nista bili mučenki, celo življenje sta bili zaprti v samostanskih celicah, toda o življenju vesta več, kakor mi, ki tavamo okoli. Kajti pravo življenje poteka v človekovi notranjosti. Zunanjost je zgolj embalaža. Pomembna je vsebina. Sveta Terezija Deteta Jezusa in sveta Terezija Avilska, nam želita približati bistvo Jezusovega življenja, ki je bistvo naše vere, katero mora biti v našem srcu, če želimo biti katoličani: vstajenje od mrtvih.

1. ki je od mrtvih vstal – plamen na svečki predstavlja vero. Tudi ko vse luči tega sveta ugasnejo, ko si v popolni temi in ne vidiš niti ped pred seboj, takrat je dobrodošel majhen plamen vere, ki ti kaže kam moraš iti, da se ne izgubiš. Sveta Terezija Deteta Jezusa poudarja, da je potreben samo majhen plamen. Malo vere prekvasi celotno življenje. Terezija Avilska pa pojasnjuje, kaj je vera. Ne samo verjeti v čudež Jezusovega vstajenja, temveč proti razumu sprejeti to dejstvo. Naj nam premišljevanje te desetke poživi našo vero v Jezusovo vstajenje.

2. ki je v nebesa šel – otrok ne bo nikoli odrasel, če ga mama nenehno drži za roko. Otrok se mora naučiti sam odločati in sam prevzemati odgovornost za svoje življenje. Tako je Jezus šel nazaj v nebo, ker nas ni hotel oropati naše svobodne volje. Eno je verovati pod prisilo, tudi pod prisilo trpljenja in bolečine. Nekaj drugega pa se svobodno odločiti za Jezusa, tudi takrat ko sije sonce in nas nič ne ogroža. Terezija Avilska kakor Deteta Jezusa nista bežali v samostan, temveč sta iskali pot do nebeškega kraljestva. Našli jo bomo tudi mi, če bomo zazrti v nebesa in ne na zemljo.

3. ki je Svetega Duha poslal – Sveti Duh je moč, sila volje. Kako vemo, da imamo Svetega Duha? Takrat, ko imamo voljo do dobrega, do življenja, do veselja, do Boga. Ko naredimo greh, takrat se Sveti Duh umakne in takrat običajno izgubimo voljo do dobrega. Obe Tereziji sta bili napolnjeni s Svetim Duhom, tudi takrat ko jima ni šlo najbolje od rok. Naj nam Sveti Duh nakloni dobro voljo. Kajti dobra volja je najbolja, brez nje ni nič.

4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel – Jezusovo življenje se začne z Marijo, z njo se tudi konča. Marija ni samo Jezusova mati, je njegova najzvestejša učenka. In zato, ni bila prepuščena trohnobi smrti, temveč sladkemu vonju nebes. Kdor bo vztrajal bo zveličan pravi Jezus in zgled za to je Marija. Naj nam Marija izprosi krepost potrpežljivosti, z njo bomo dosegli zvestobo zvestega Jezusovega učenca, učenke.

5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal – še enkrat se zazrimo v nebesa. Tam videli bomo slavo Marijinega kronanja. Marija je postala kraljica. Kraljica nebes in zemlje. Ter s tem naša velika priprošnjica. Njen »da« na začetku našega premišljevanja, nam je omogočil to, kar danes zremo: veselje angelov, svetnikov in vseh izvoljenih, ki so si upali verovati, da je Jezus res vstal od mrtvih. Prosimo Marijo, da bi bili tudi mi nekoč deležni te nebeške slave.