Neizmerna je moč dotika. Z dotikom lahko človeka uničiš, ali pa ozdraviš. Z dotikom lahko človeka prizadeneš, lahko pa potolažiš, osrečiš. Tako se ljubezen dotika dveh src, ki se izlijeta v eno. Človek, ki ga ni nikoli objela roka ljubljene osebe ali je za ta objem prikrajšan zaradi bolezni ali smrti, ki je prikrajšan za vsak objem, nasmeh, ni samo ubog, ampak, tudi bolan.

Krščanska vera pa je vera dotika. Če ostane vera samo na naših ustnicah in se ne dotakne našega srca, izgubi svojo življenjsko moč. Dotik je bistvo Božiča, ko se na Božični dan Bog učloveči, da se nas lahko dotakne. In ta dotik se nadaljuje v neskončnost preko svetih zakramentov. Vsak zakrament ima namreč neko tvarno osnovo, preko katere se nam Bog dotika.

Dotakniti se pomeni, posvetiti se drugemu, vstopiti v svet bližnjega.

In ko se Bog učloveči v podobi Jezusa Kristusa, se učloveči zato, da se nas dotika, tam kjer smo tega najbolj potrebni, tam kjer smo najbolj ranljivi, ubogi.  

Nedelja je zapovedana, ker brez dotika z Bogom kristjan ne more preživeti. Imamo sveto spoved in bolniško maziljenje, da se nas Bog dotika v grehu, bolezni, žalosti, bolečini in polomiji življenja. Duhovnik je maziljen pri posvečenju, da to kar je človeško postane orodje Božjega. Zakonca si z dotikom sklenjenih rok, povezanih s štolo izrazita ljubezen in zvestobo.

Neizmerna je moč dotika. Seveda ni vsak dotik dober. Nekateri dotiki so sebični in egoistični, zlorabljajo in uničujejo. Če pa in ko pa je naš dotik posvečen od Boga, se bomo tudi drugih in sebe dotikali na posvečen, blagoslovljen način.

Ter zato ne bo strahu, bojazni, da bi to moč dotika uporabili za zlo.

Brez dotika, človek postane nesrečen, nezadovoljen, neizpolnjen. Z dotikom Boga pa lahko vse to dosežemo, Bog lahko pride tja, kamor človeški dotik ne more, še več, Bog nam omogoči večno veselje.

Zato, kaj nam pomagajo v nulo dodelani pastoralni programi za birmo, Karitas, ter mlade in stare… kaj pomagajo delavnice za to ali ono, tečaji, seminarji… če se pri tem ali pa zaradi tega izogibamo osnovnemu – dotiku Boga.

Vero je potrebno občutiti tudi na telesu. Tudi telo, ki je povezano in močno vpliva na naš »ego« mora vedeti, da naše srce veruje: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19-20), pravi apostol Pavel. Naše telo je tempelj Svetega Duha in tudi za ta tempelj velja: »iz hiše mojega Očeta ne delajte  tržnice.« (Jn 2,16)

Zato je mučeništvo, največji in najidealnejši način izpovedovanja vere, mučeništvo ko človek na telesu trpi zaradi vere v Jezusa Kristusa. Mučeništva ni potrebno iskati. Dovolj priložnosti je vsakdanjem življenju, da človek more svojo vero občutiti tudi na svojem telesu. Vsak petek je postni dan. Mar se ni Bog ponižal do te mere, da se je Njegov Sin rodil v hlevu, namesto v toplem gostišču. Tako nam zimske kapele, ki so se tako razbohotile, niso v prid. Iz toplega stanovanja, smuknemo v avto in iz avta smuknemo v toplo kapelo, kjer smo lahko velikokrat kot v gledališču. A po drugi strani, nam ni težko pol ali več ur stati na mrazu in klepetati.

Udobje in vera ne gresta z roko v roki. Udobje nam preprečuje, da bi šli v dežju, snegu in mrazu zime ali v vročini in zatohlosti poletnega dne tja, kjer je Jezus Kristus, v telesni podobi svete evharistije. Vero je potrebno občutiti na svojem telesu. Ko gremo peš v cerkev, svojo vero čutimo tudi na svojih mišicah, nogah in zasoplem dahu, tako vera postaja resnična. To je vera, ki je meso postala (prim. Jn 1,14)

Advent ni samo »veseli december«. Advent ni samo neka duhovna, temveč tudi telesna priprava, da se nas Bog na Božični dan dotakne. Bodimo torej iznajdljivi in skušajmo na tradicionalen in ne tradicionalen način pripraviti svojo dušo, svoje življenje in svoje telo, na prihod Božjega Sina Jezusa Kristusa.

(foto: pixabay.com)