Ali se Bog lahko zmoti? Da nekoga na primer po nesreči ustvari, oz. da ga ustvari z
neko napako, zaradi katere je bodisi v nenehnem grehu, bodisi je v spotiko vsakemu, ki
se z njim sreča? Takšna in podobna vprašanja si lahko postavi vsak, ki morda ne razume
logike Božjega delovanja.
Bog ustvari vsakega človeka takšnega kakršen je, z vsem kar je. Še več, Bog v vsakem
človeku ustvari nekaj, kar lahko ljubi in ta Božja ljubezen je tako močna, da jo ne ustavi
niti tista slabotnost, zaradi katere človek pada v greh. Konec meseca avgusta bomo
slavili svetega Avguština, ki je v nekem svojem delu zelo jasno in spodbudno napisal:
»Zlo je pomanjkanje dobrega.« Zlo, ki ga človek počne je jasno in razločno znamenje,
da tistemu človeku, ki počenja zlo, predvsem manjka nekaj dobrega. Tudi telesna
bolezen se pojavi takrat, ko je v telesu bodisi preveč slabih snovi, bodisi se nekaj v telesu pokvari, postane slabo. Kazen za prehitro vožnjo ni samo kazen, temveč tudi spodbuda k boljši vožnji.

Sveti Rok, zavetnik naše župnije, ki ga bomo nadvse slovesno počastili 16. in 20. avgusta se je celo življenje trudil odkriti tisto, kar Bog pri njemu ljubi. Ko je odkrival to Božjo skrivnost v svojem življenju jo je hkrati odkrival tudi vsem, ki so se z njim srečali.

Kajti Bog ne ljubi samo mene, ljubi tudi tebe in vsakega s katerim se srečamo. Včasih se zgodi, da se kdo ob koga spotakne, kakor se je ob Roka spotaknil neki plemič, ter je hudo bolnega Roka nagnal od svojega doma. To Roka ni navdalo z obupom, temveč je upanje, ki Roka držalo pokonci tega plemiča pripravilo do tega, da je časoma spoznal svojo zmoto, ter se spreobrnil. Ni torej kriv kamen, ob katerega se človek spotakne, temveč človek, ki se spotakne, ker premalo gleda pod lastne noge.

Noben človek torej ni napaka v sistemu, četudi je lahko vir nenehnega spotikanja. Ker je vsak človek ustvarjen po Božji volji in vsakemu človeku pripada nebeško kraljestvo. Mi pa smo tisti, ki bomo to kraljestvo izbrali, izberemo pa ga samo tako, da spoznamo, da nas Bog ljubi.