Občutja, ki smo jih doživljali preteklo leto in predvsem zadnje tri mesece in očitno tudi danes, lahko opišemo z eno samcato besedo – nemoč.

In ob nemoči ob groznih situacijah – osebnih ali tujih, notranjih ali zunanjih se pokaže človekova, tudi vernikova (ne) odrešena narava. Ne odrešen človek in vernik, ki ne ponotranji Jezusove resnične navzočnosti, bo kakor žival: bodisi bo grizel, praskal, lajal, branil se bo, upiral, čeprav sam ne bo vedel proti komu ali čemu. Bodisi se bo vdal v usodo, ter živel lahkomiselno. V vsakem primeru bo kapituliral na celi črti.

Veren človek, pa v tem občutku nemoči, začuti tudi Božjo moč, zaradi katere preživi in tudi živi. »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide.« (Vaclav Havel)

Bog je preveč mogočen in preveč velik, da bi ga lahko sprejeli zgolj s čustvi in razumom, ker sta razum in čustva podvržena napuhu, Bog pa se prevzetnim upira. V Bogu lahko dobi smisel in moč zgolj tisti, ki je pripravljen spremeniti svoje življenje, se odreči napuhu, ter postati ponižen, krotak in potrpežljiv, kot Jezus, pa bodisi v jaslicah ali pa na križu.