Nekomu, ki ga preziramo, pomilujemo, se ga bojimo, ne moremo slediti, niti človeku, kaj šele Bogu. Človeku in Bogu lahko sledimo le, če imamo o njem pozitivno, dobro podobo. Vse je odvisno od pridevnikov, preko katerih si ustvarimo podobo o Bogu, o človeku, o Cerkvi, o kateri koli združbi in instituciji.

Ljudje pa žal svojo podobo oblikujemo zgolj po fasadi, ki jo vidimo. In na podlagi te fasade se odločamo. Le redko kdaj si upamo pogledati, kaj je v resnici za fasado, ker to pomeni, da se moramo z nekom ukvarjati. To pa včasih tudi ni najbolj udobno, saj so nekatere fasade neugledne, grobe, izven naših standardov. Zato je velikokrat najlažje sprejeti fasado, ki nam jo ponujajo mediji, ali pa »ljudski glas«, javno mnenje. Bog ne daj pa priti do fasade, potrkati na vrata in pogledati kaj je notri, kakor je rekel Filip Natanaelu, ki je dvomil, da lahko pride iz Nazareta kaj dobrega: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46).

Svetniki, ki jih slavimo, na praznik Vseh svetih 1. novembra, pa so si upali priti, potrkati ter vstopiti v Božje Srce, ter spoznati pravo podobo o Očetu, ki je podoba popolne, nepopačene ljubezni. In zato svetnike slavimo, častimo, molimo in se jim priporočamo, ker morda globoko v sebi želimo imeti tudi mi pozitivno podobo o Bogu, kot so jo imeli oni. Svetniki imajo tako pozitivno podobo o nebeškemu Očetu, da za njih velja »da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).