Pred vsakim dejanjem, pa naj bo to dobro ali slabo, je odločitev. In tudi odločitev, sama po sebi je dejanje. Življenja brez odločitev in brez dejanj ni. Zato lahko upravičeno trdimo, da se je za življenje potrebno odločati. In odločamo se celo življenje. Mrtev človek se ne odloča. Seveda obstajajo različni vzroki, razlogi, motivacije, zakaj se za nekaj odločimo in za kaj ne. Zakaj nekaj naredimo in zakaj ne.

Kdor živi in hoče živeti se mora odločati. Tudi za Boga se je potrebno odločiti. Ker Bog ni neka neživa stvar, ki jo kupimo in jo imamo za celo življenje. Bog je oseba, Bog je živo bitjo, bolj stvaren in resničen od naših življenj. Bog ima čustva in čuti in se boji, ter ga skrbi za tiste, ki se odločijo biti Njegovi, in je lahko tudi ljubosumen in jezen. Seveda ne na naš človeški način. V Njegovi jezi in ljubosumju, v njegovih čustvih in čutih ni zla, sebičnosti, napuha. To človek težko razume. In to je bistvo vere – ne razumeti, temveč odločiti se in sprejeti. Svetniki meseca oktobra ponazarjajo to odločitev sprejeti Boga, v moči in duhu vere. Nihče ni razumel Boga, a vsi, ki so se odločili zanj, so sedaj živi, čeprav mrtvi za ta svet, živijo v nebesih. In prosijo za nas, če jih mi prosimo. Varujejo in vodijo nas skozi življenje,  če se le mi tako odločimo.

Za življenje se moramo odločiti, ker je življenje ljubezen in se nam ponuja tako rekoč na vsakem koraku. Morda ne vedno telesna in čustvena, ker telo oveni, čustvo splahni, ostane pa tista resnična, stvarna ljubezen, ki temelji na odločitvi. Mesec oktober nas vabi, preko oktobrskih svetnikov, tudi preko rožnega venca: k odločitvi za Boga. In to vsak dan, ker ima vsak dan svoje malike, ki nas hočejo spraviti stran od resničnega Boga in resnične ljubezni.

KAKO SE ODLOČATI ZA BOGA

Pred prejemom vsakega zakramenta, obred predpostavlja osebno, prostovoljno in svobodno odločitev za sprejem. Vendar se opaža, da so ti naši »sprejemi Boga« zgolj besedni. Kaj vse nekateri obljubijo, samo da bi prejeli krst ali birmo ali kaj drugega. Žal je treba priznati, da toliko laži, lažnih obljub, kolikor jih duhovnik sliši od ljudi v župnijski pisarni jih ne sliši noben človek na tem svetu. In to je zelo žalostno, še posebej ko ljudje tako radi planejo na Boga in Cerkev, če ne izpolni vsega, kar je bilo obljubljeno ali samo rečeno. Zato je potrebo svojo odločitev za Boga, izraziti tudi z dejanji ne samo z besedami.

Dejanje odločitve za Boga je ko želimo Boga v svojem življenju, ko želim dobrote, blagoslova ljubezni itd., da pridemo na določen kraj ob določenem času. Ne samo »po trenutnem navdihu« ali ko se nam zdi, da bi moralo nekaj biti, temveč takrat, ko je to določeno. Celo slovenska popevka poje, da »poštar zvoni samo dvakrat, in če mu vrat ne odpreš, nikoli ne izveš, da drugo ljubiš.« Tako nekako je z Božjo milostjo: ne postavljamo mi pogojev, temveč Bog po Cerkvi. Zato je nedeljska sveta maša nenadomestljiva. Zato duhovnik ne hodi po vasi in trka na vrata kdo bi kaj hotel imeti, temveč mi se moramo svobodno, prostovoljno odločiti in priti na določen kraj ob določenem času, ker drugače pač izražamo, da »drugo ljubimo«. Tudi s tem, ko se ponižamo pred pogoji, ki jih postavlja Cerkev, z dejanji sprejemamo Boga.

Dejanje odločitve za Boga je, da se zavestno odpovemo zlu. Kajti če se ne se odločamo za hudiča. Zaradi odločitve za Boga se zato se včasih ugriznemo v jezik, četudi se nam zdi, da imamo sveto pravico izraziti svoje mnenje, nerganje, kritiko, obsodbo, opravljanje, obrekovanje itd. Zaradi odločitve za Boga zato včasih napravimo ovinek, da izognemo kapitualciji naše slabotne narave. Cerkev od nekdaj priporoča mučeništvo kot zgolj izhod v sili. Bežanje pred zlom in grehom je krepostno dejanje, ki pa ga ni vsak sposoben napraviti.

Zaradi odločitve za Boga včasih prepevamo krščanske pesmi ali v mislih ponavljamo svetopisemske izreke kadar so misli ali podobe o ljudeh ali stvareh preveč neprijetne, ali pa mislimo na peklenske muke, kadar so misli ali podobe o ljudeh ali stvareh preveč prijetne. Načinov kako se odločati za hudiča je ogromno, zato pravi apostol Peter: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pt 5,8)

POTREBA, ŽELJA, HOTENJE

Na naše odločitve vplivajo potrebe, želje in hotenja. Dokler je človek živ je nečesa potreben. Človek potrebuje zrak, hrano, vodo, družbo. To so osnovne potrebe, ki če niso zadovoljene, človek zboli. Človek v bistvu za življenje ne potrebuje veliko. Izkušnja judovskega psihologa Frankl Viktorja, ki je preživel nacistično koncentracijsko taborišče, nam pripoveduje, da človek lahko preživi pod zelo minimalnimi ali celo neživljenjskimi pogoji. Zaradi duha, zaradi hotenja. So ljudje, ki imajo vse osnovne življenjske potrebe več kot zadovoljene, pa životarijo in so ljudje, ki živijo v sramotnih, neživljenjskih pogojih in živijo. Zopet, zaradi duha, zaradi hotenja.

Potreba je vedno realna, saj izvira iz človekove notranjosti. Potreba izraža neko pomanjkanje, ki mora biti zadovoljeno. Potreba je preizkušnja. Tako se v človeku pojavi potreba po preživetju, ko je v nevarnosti ali ko je lačen in žejen. Pojavi se potreba po zdravju, ko je bolan. Po družbi, spolnosti, obleki itd. Ker je potreba preizkušnja, se je ne da utišati, se je ne da odstraniti. Prej ali slej se bo treba odločiti. Morda zaradi napačnih odločitev pride življenjskih preizkušenj, kot na primer pri izgorelosti zaradi stresa.

Problem potrebe je, ker jo zamenjujemo za željo. Želja ni nič drugega kot meglena provokacija skušnjave. Želimo si, ne zato, ker to potrebujemo, temveč zato ker smo žrtev propagande. Vidimo, slišimo in si domišljamo da to nujno potrebujemo. Kakor pravi apostol Pavel v pismu Timoteju: »Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje« (1 Tim 6,9).Želje povzročajo lažno lakoto, lažno žejo, lažno pomanjkanje. Poglejmo za primer deset Božjih zapovedi. Z njimi Bog prepoveduje dejanja, ki škodijo tako nam, kakor bližnjim. Ko na primer krademo, lažemo, ubijamo, ne prizadenemo samo bližnjega, temveč tudi sebe saj od tistega dejanja najprej veljamo za roparja, lažnivca, morilca. In zdi se, kakor da je Bog zašel v slepo ulico, ko prepoveduje različna dejanja. Teh 10 božjih zapovedi bi se lahko zavleklo v milijon zapovedi. Zato se zdi, kakor pravi francoski filozof Rene Girard, kakor da Bog na koncu pri 9. in 10. Božji zapovedi prepove željo, ker je želja tista, ki vodi v greh: ne želi svojega bližnjega blaga, žene. Želja ne izraža potrebe, zato je želja skušnjava. Potreba je preizkušnja, ki jo moramo rešiti. Želja je skušnjava, ki jo je bolje zadušiti. Tomaž Kempčan v svoji knjigi »Hoja za Kristusom« ki že stoletja pomaga kristjanom odločati se za krščansko življenje, pravi: »In kdo je bolj svoboden, kot tisti, ki nič na zemlji ne želi?«

Skušnjava je nekaj slabega. Lahko nas prijetno vznemiri, a skušnjava se nikdar ne konča dobro. Preizkušnja je nekaj dobrega, ker izvira iz notranje življenjske potrebe in resnična potreba nas lahko pripelje do napredka. Človeški izumi so nastali kot neko dobro hotenje človeku pomagati, olajšati življenje. Od iznajdbe kolesa, do odkritja atoma. Vendar je človeška sebična želja iz kolesa in atoma napravila smrtonosen bojni stroj.

Preizkušnjo dobro opravimo in skušnjavo v kali zatremo s hotenjem. Eno je želeti si, drugega pa hoteti narediti.  V molitvi, ki jo duhovnik moli preden začne sveto mašo moli: »Darovati hočem sveto mašo in priklicati na oltar telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa…«. Če si želimo biti dobri kristjani, to ne bomo nikdar postali. Če pa hočemo postati dobri kristjani bomo to postali. Hotenje izvira iz iskrene potrebe, ker je morda naše življenje prišlo v preizkušnjo. Preko preizkušnje nas Gospod Bog želi preizkusiti: ali Ga hočemo ali nočemo. Če si moški in ženska samo želita skupnega življenja, to še ne pomeni, da bosta postala in ostala mož in žena. Če pa moški in ženska hočeta skupnega družinskega življenja pa bosta postala in ostala mož in žena.

Hotenje je prostovoljna, svobodna, samostojna, zrela odločitev. Kajti želja je zgolj in samo provokacija. Če je bil zajtrk, kosilo, večerja, pa vmes še malica in kavica, ni prav nobene potrebe po ocvrtem piščancu ob 23-ih. To je zgolj želja požrešnosti, ki privede do živčnega zloma na tehtnici ob 7-ih zjutraj.

Če bi si Jezus zgolj želel umreti na križu, tega ne bi storil: Jezus je hotel dati svoje življenje za Božje prijatelje. Frančišek Asiški (4.10) si je želel biti vitez in ta meglena provokacija njegove fantazije in domišljije ga je pripeljala v sovražnikov zapor, v ječo, v bolezen. In ko je v bolezni okreval je začutil resnično potrebo po Bogu. Bil je v resnični preizkušnji ali nadaljevati pot pogube ali iti na pot svetništva. In ta potreba po Bogu je bila tako močna, da je hotel postati svetnik, hotel je zavreči svetno bogastvo in postati Božji ubožec. Ravno tako sveta Terezija Deteta Jezusa (1.10), ki je hotela, da bi bila njena edina sreča »trosili ljudem na zemlji nebeških rož«. Hotela je biti priprošnjica v nebesih in je to postala. Hotenje je dobra volja napraviti dobro.

V življenju nas nenehno čakajo mnoge odločitve. Nekatere so življenjsko pomembne in odločilne, ki nas lahko zaznamujejo za celo življenje. Samo tiste odločitve, ki so v skladu z Božjo voljo prinesejo blagoslov in so brez stranskih posledic. Te odločitve pa so posledice bodisi preizkušnje, bodisi skušnjave. Preko preizkušnje bomo rastli, preko skušnjave bomo padli. Zato Bogu hvala za preizkušnje, kajti le-te preizkušajo in prečiščujejo naše odnose, tudi z Bogom. Iz preizkušnje ugotavljamo resnično potrebo in hotenje to potrebo zadovoljiti. Željo pa je dobro takoj v kali zatreti, ker bo iz nje nastala neprijetna skušnjava z bolečimi in težkimi posledicami.