Na prvo adventno nedeljo začenjamo novo cerkveno leto. Obenem pa je to začetek iskanja sorodne duše, ki je lahko tudi Bog. Kajti Bog je tisti, ki nam lahko naredi pomoč, ki nam je v življenju potrebna. In to velikokrat ni takšna, kot si jo mi predstavljamo. Kdor je torej osamljen, naj se potrudi, da se v milostnem adventnem času sreča z Bogom, ki mu bo omogočil, da se bo morda v življenju srečal z sorodno dušo. Ne pozabimo, brez Boga lahko vsak postane in ostane osamljen.

 

UMETNOST ŽIVLJENJA

 

Živeti življenje ni tako enostavno kot se ti lahko zazdi. Še posebej v današnjem modernem virtualnem svetu, ko imaš lahko nešteto všečkov za svoje izjave in slike, nešteto prijateljev na družbenih omrežjih. Toda ko potrebuješ nekoga, ki bi te poslušal, ko potrebuješ nekoga, ki bi z njim delil svoje veselje ali žalost, ko potrebuješ nekoga, da mi mu naslonil glavo na ramo, pa nimaš nikogar. Lahko imaš vse, lahko si celo po cele dneve v neki družbi, življenje ti je lahko ena sama velika zabava, a če si pri tem osamljen, če nimaš sorodne duše, si dobesedno v peklu.

 

Krščanstvo ti ponuja način življenja, ko si lahko sam, pa nisi nikdar osamljen. Ko nimaš nič, pa imaš v bistvu vse. Živeti pravo krščansko življenje je umetnost, ki se jo moraš naučiti, to pomeni spreobrniti se. In to moramo početi celo svoje življenje, ker vsako obdobje življenja prinaša nove in nove izzive, katerim se moramo prilagoditi.

 

Bog je največji umetnik. Vsaka Njegova stvaritev je popoln unikat. Določene poteze sicer uporabi večkrat, zato imamo podobne notranje organe, podobne lastnosti, karakteristike, toda vsak človek, vsaka rastlinica, vsaka živalca je unikat. Tudi ti si unikaten, nezamenljiv in nenadomestljiv. Ko te ne bo več, bo nastala praznina, ki jo bo treba nadomestiti. Ta praznina bo za nekoga boleča in žalostna. Ni človeka, za katerim nekdo ne bi žaloval, ki ga nekdo ne bi pogrešal in imel rad. Vendar pa je vprašanje, če se vsak človek tega zaveda. In da tvoje življenje ne bi postalo nič, da se ne bi razblinilo, kot življenje neštetih kokoši, ki si jih v življenju pojedel, je tukaj Bog. Da tvoje življenje oplemeniti, da ga na pravi večno, ker je unikatno, nezamenljivo in nenadomestljivo.

 

Adventni čas, ni samo čas miklavževanja, božičkovanja, zaključnih zabav (kakor da bo 1. januarja konec sveta), temveč je začetek. Je začetek cerkveno-liturgičnega leta, je začetek šolanja, učenja umetnosti življenja. V adventu se učimo spoznavati živeti, da bi na Božični dan sprejeli Življenje. V adventu spoznavamo besedo, da bi nam na Božični dan ta Beseda dala življenje.

 

 

SAMOTA NI OSAMLJENOST

 

Samota je del človeškega življenja in je nujno potrebna za človekov razvoj. Tudi Jezus se je od časa do časa umaknil v samoto, kjer se je pogovoril z Očetom, zbral misli, ter odpočil svoje človeško telo, kajti duh je voljan, a meso je šibko. Krščanstva brez samote in tišine ni, ne obstaja. Samota daje okus in barvo življenju. Hudič je skozi stoletja skušal uničiti krščanstvo na mnogotere načine. Včasih se je celo zdelo, da mu bo preko komunizma, fašizma in nacizma celo uspelo.

 

Toda hudič je odkril metodo, ki je mnogo strašnejša in mnogo bolj učinkovita, saj ta metoda vodi v osamljenost, vodi v obup in ta metoda je hrup, hektičnost, beganje sem ter tja od ene dejavnosti v drugo, od enega sestanka na drugega, v neskončno govorjenje in razglabljanje brez kakšnega posebnega dejavnega učinka. Ker hudič dobro ve, da se Bog razodeva v samoti in tišini. Hudič dobro ve, da lahko utiša notranji glas, notranji mir z zunanjim hrupom in ropotom. In ta zunanji hrup in ropot vodi v osamljenost in osamljenost vodi v smrt. Človek še nikdar v zgodovini ni bil tako »družaben« in še nikdar v zgodovini ni bil tako osamljen, kakor danes.

 

Ta hudičev hrup vpliva na naša čustva. Osamljenost pa je stvar, posledica čustev. Po eni strani živimo v svetu, ki je lahko v svojih sistemih in organizacijah še tako popolno urejen, a če v njem ni prostora za čustva in človeško rahločutnost, je nečloveški. Če pa čustva ne obvladamo pa nas lahko ta pripeljejo v drugo skrajnost, med katero je tudi osamljenost. Osamljenost lahko človeka pripelje v dejanja, ki jih samoten človek ne bi nikdar napravil. Pot iz osamljenosti je pot obvladovanja čustev. Jožef se je, ob spoznanju, da je Marija spočela pred poroko, bal negativnih čustev zato »je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil« (Mt 1,19), vendar ga je angel v sanjah opozoril in Jožef se je obvladal.

 

Apostol Pavel v hvalnici ljubezni govori o dobrih čustvih. Toda obstajajo tudi »neljuba čustva«. To so čustva, ki jih težko doživljamo, ki jih težko sprejmemo, ko se pojavijo v nas ali v osebah, ki so nam blizu. To so lahko čustva agresivnosti, strahu, zavist, sram, neuslišane zaljubljenosti, šibkosti in krhkosti življenja, žalosti, praznine, odtujenosti…

 

Čustva niso najpomembnejša stvar na tem svetu, pa vendar nas naša občutljivost, naša čustva lahko povežejo, lahko pa tudi oddaljijo. In čustva so tista, ki so pri človeku zelo nepredvidljiva. Potrebno jih je razumeti, potrebno jih obvladovati, moč čustev je potrebno usmeriti tako, da so konstruktivna in ne destruktivna. Osamljenost je stanje zaprtosti, v katero se zapremo zaradi čustev. Zato se je potrebno odpreti. Za kar spet potrebujemo čustva. Isto čutenje, na drugačen, pozitiven način. Odpiranje pa nujno vključuje srečanje. Sreča prihaja iz srečanja.

 

Srečanje nas združuje. Ves človek, ne samo čustva, vse njegove razsežnosti lahko postanejo mesto srečanja, prostor dialoga: telo, dotik, geste, obraz, besede, ki jih izgovarja, razum, spomin vse!

 

Pot iz osamljenosti je torej samo ena. To je pot srečevanja. Najprej se moramo srečati z Bogom in z Bogom predelati vsa neljuba čustva, ki so nas morebiti potisnila v osamljenost. Adventni čas nas ne sme spraviti v obup, ali melanholijo, adventni čas je čas prerojenja je čas, možnosti in priložnost, da se spreobrnemo (opustimo, kar je slabega v življenju), ter začnemo znova in na novo. Če nas je zavist, jeza, sovraštvo, sebičnost potisnila v osamljenost, nas bodo ta ista čustva, razumljena na nov pozitiven način spravila iz osamljenosti v srečo, ki izvira iz srečanja.

 

1. Pojdi v cerkev takrat ko ni nobenega ali pa ko je čas za tiho adoracijo (sreda od 21-ih do 22-ih). Postavi se pred Božjo prisotnost v tabernaklju in začni v srcu razmišljat, kdo vse te ima rad, kajti šele potem lahko začneš ti imeti rad. Če npr. misliš, da te vsi sovražijo, boš težko imel koga rad kot bi ga mogel imeti. Ne pozabi na prvem mestu te ima rad Bog.
2. Premisli, kaj te je vrglo v osamljenost, katera neljuba čustva, zamere, razočaranja? Potrudi se, da boš na vse te dogodke iz preteklosti iz Božje perspektive, to je iz vidika dobrega. Dopusti, da Bog neljuba čustva spremeni v ljuba.
3. Daruj svoj čas in obveznosti za obisk svete maše, tudi med tednom. Ves adventni čas je milostni čas, ko lahko črpaš moč za pot iz osamljenosti in drugih življenjskih težav. Ljubezen na daljavo ne obstaja in za srečanje z živo osebo, se moraš srečati v živo.