Marsikdo kljub poletnemu vzdušju bodisi nima ne časa, ne denarja za daljše duhovne vaje, namenjene obnovi in poglobitvi osebne vere v Boga. Kljub vsem oviram pa lahko z malce dobre volje sami pripravimo in omogočimo svoji duši in svojemu telesu duhovno obnovo. Le ta je nujno potrebna za zdrav način življenja in razmišljanja o Bogu, saj smo dnevno izpostavljeni različnih informacijam, različnim dogodkom, zaradi katerih lahko začnemo škodljivo razmišljati o Bogu in namesto, da bi ga doživljali kot prijatelja in dobrotnika, ga lahko začnemo jemati kot sovražnika.

Bog je vedno pripravljen na srečanje z nami in je pripravljen na to srečanje tudi počakati, tako da je vse odvisno od nas, kdaj smo se mi tekom dneva ali tedna pripravljeni srečati z Njim. To je seveda odvisno od tega, v katerem času smo se sposobni zbrati. Nekaterim ugajajo bolj zgodnje ure, nekaterim pa večerne. Kakorkoli že, molitev naj zajema naslednje točke:

Trenutki odklopitve: ti trenutki zajemajo čas, ko se odklopimo od vsakdanjega vrveža in se poizkušamo postaviti v Božjo prisotnost. In so lahko za nekatere najtežji del duhovne obnove. Nekaterim zadostuje, da počasi in v miru odmolijo desetko ali dve rožnega venca, tisti bolj »vročekrvni« pa se lahko odpravijo na sprehod ali pa preprosto obsedijo na mirnem kraju in počakajo da se telo in um umiri. Postaviti se v Božjo prisotnost pomeni, da na začetku naredimo križ, ter počasi, odločno odmolimo: + V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Trenutki zbiranja: to so trenutki, ko zbiramo skupaj vsa svoja občutja, in čustva, vse svoje težave, skrbi. Pripomoček k temu je, da s seboj vzamemo beležko, v katero vse to zapišemo. Beležka predstavlja košaro, v katero zložimo pridelke, katere gremo iskati na polje. Na polju svojega življenja pobiramo vse kar leži, bodisi dobro, bodisi slabo. Pri duhovnih vajah ne gre za to, da bi razrešili svoje težave. Veliko bolj gre za Boga, da Boga spustimo tudi v tiste dele naših življenje, kamor ne spustimo nikogar. Preveč smo zaposleni sami s seboj in s svojimi skrbmi, tako da Boga izgubimo izpred oči. Ob koncu zbiranja položimo košaro pred Boga morda za naslednjimi ali njim podobnimi besedami:

Gospod Bog, Ti sam praviš, da ima vse svojo uro
ter da ima vsako veselje svoj čas pod nebom.
Tako obstaja »čar rojevanja in čas umiranja,
čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pridobivanja
in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja« (prim. Prd 3,1-6)

Tako sem izbral/a ta čas in to košaro svojega življenja.
So stvari za katere vem zakaj so in zakaj jih ni.
So stvari za katere pa ne vem, čemu so pri meni ali
čemu jih ni. Zagotovo pa to veš Ti. Zato razlij name
vso svojo milost in blagoslov, da če v teh nekaj trenutkih
ne bom spoznal, ne doumel, da bom vsaj veroval,
da v tej košari ni nič takega, kar zame ne bi bilo prav. Amen.

Trenutki premlevanja: so trenutki, ko s pomočjo Božje besede premlevamo in obdelujemo vse, kar se v košari nahaja. Pri teh trenutkih ni pomembno to, da bi morali ob vsakem molitvenem trenutku izkusiti Boga ali z vsem srcem srečami Jezusa, da bi morali ob sleherni meditaciji občutiti nekaj takega kot uspeh. Veliko je že, če sploh vzdržite, če vzdržite tudi v puščavi. Potem bodo spet prišli molitveni trenutki, ki se bodo globoko dotaknili vašega srca. Gre za to, da pred Boga vstopite s svojim sedanjim položajem. On bo že deloval v vas, a morda povem drugače, kot ste si predstavljali. Poglobite se v to kaj vam Bog želi povedati danes, kakršno resnico vam hoče razkriti in kam vas želi popeljati danes. Za pomoč v premlevanje si lahko vzamete naslednje svetopisemske odlomke:
Lk 15,8-10 - drahma
Mr 7,31-37 – gluhonemi
Mr 1,40-45 – gobavec
Mt 6,5-6
Rim 8,14-16
Lk 9,28-36
Lk 10,38-42
Flp 3,7-10

Eden izmed načinov izbire svetopisemskega odlomka je, da odlomke zapišete na listke in potem izžrebate tistega, katerega Bog želi, da ga preberete. Ko izberete svetopisemski odlomek, ga preberite in izpišite stavek, besedo, ki vas najbolj nagovori. Prav gotovo bo stavek, beseda ustrezen pripomoček za obdelavo »sadov v vaši košari.«

Trenutki molitve: so trenutki, ki se rodijo iz premlevanja, obdelovanja »sadov košare« s pripomočki Božje besede. Tukaj ni pravil. Sicer obstajajo napotki izkušenih ljudi. Eden izmed teh je, da pri molitvi čas ni ne naš zaveznik, niti naš sovražnik. Da se pri molitvi ne moremo zmotiti; da ni, ne pravilnega ne nepravilnega načina molitve; da lahko pri molitvi sedimo, klečimo ali ležimo; da lahko vmes tudi zadremamo, saj molitev ki ne pomirja ni molitev; da lahko molimo celo v dvoje ali v troje; da je molitev, če je molitev hitro mine, kakor hitro mine čas z osebo, ki nam je simpatična; in morda ne bi bilo slabo, če bi si končni sklep molitve zapisali in tako ohranili, kakor ohranimo kisle kumarice za čas, ko ni svežih kumaric.

Vsekakor je čas duhovne obnove čas, ki ga posvetimo Bogu. Ta čas lahko posvetimo sebi ali bližnjim. Bog si ne želi naših žgalnih ali klavnih daritev, Bog si želi tisto, kar si želi vsak človek: sorodno dušo, prijatelja za vedno. Nekoga, ki bo z veseljem sprejemal Božjo ljubezen in ki jo bo z veseljem daroval tudi naprej. Čas, ki ga preživimo v molitvi z Bogom nikakor ni čas, ki bi ga vrgli stran, še posebej če ta čas namenimo za svoje bližnje. V tem času, četudi samo 15 minut, lahko Bog v življenju naših bližnjih stori čudež. Vabljeni torej, da na takšen ali podoben način poletno obdobje izkoristite tudi poglobitev in utrditev odnosa z Bogom ali s pomočjo Boga s svojimi bližnjimi, znanci.

Veliko blagoslova želim!