Poslušnost je elementarna krepost. Tisti, ki si prizadeva za dosego te kreposti, avtomatsko, v paketu pridobi vse ostale kreposti. Da si poslušen, Bogu, Cerkvi, predstojnikom potrebuješ ponižnost. Da si upaš prisluhniti življenjski zgodbi (D)drugega, potrebuješ srčnost, poguma, najlažje je zbežati, se izogibati. S poslušnostjo si pridobiš tudi modrosti, zmernosti in pravičnosti, da ne govorimo o usmiljenju, ko nekomu nudiš svoje uho in svojo ramo, da potarna ali pa se varno zjoče.

Poslušnost je elementarna krepost, ker je temelj naše veroizpovedi. Poslušnost je tista skala na kateri sloni Cerkev. Jezus Kristus gre na križ zaradi poslušnosti. Svetniki so postali svetniki, ker so bili poslušni. Škof je na škofiji, župnik ali kaplan na župniji zgolj zaradi poslušnosti. Z leti se sicer lahko razvije tudi ljubezen do zaupanega mu ljudstva. Toda na samem, grobem začetku je vedno poslušnost. Ni vedno biti lahko poslušen, tudi ni vedno prijetno, je pa Odrešilno. Vsi verniki smo poslušni svojim nadrejenim, eni tako, drugi drugače. Poslušni smo, ker želimo slišati Besedo življenja. Poslušni smo, ker želimo slišati: »tam za vogalom so vrata v nebeško kraljestvo. Skozi njih stopiš tako, da narediš to ali ono in hop si v nebeškem raju«.

Da je človek poslušen, mora torej slišati. Če želimo slišati pa moramo utihniti, nastopiti mora tišina. In tu ne gre samo za zunanjo tišino, saj je danes resnično težko najdi kraj na tej naši ljubi zemlji, kjer si lahko, vsaj za nekaj trenutkov v popolni tišini. Ampak gre v prvi vrsti za notranjo tišino. Gre za zbranost, na notranjo naravnanost na Boga, na bližnjega na dobro. Ko naše želje in hrepenenja niso v ospredju, temveč blagor bližnjega.