Na pepelnično sredo (22. februar) smo pričeli s 40 dnevnim postnim časom, kot pripravo na Veliko noč. Postni čas je milostni čas, ko nam je Bog še bolj, kot nam je že itak, naklonjen, blizu, da obnovimo, poglobimo ali pa na novo vzpostavimo odnos – milost z Njim.

 

Na voljo nam je nekaj tradicionalnih dejanj:

• molitev križevega pota ob petkih. Križev pot molimo kot češčenje Jezusovega trpljenja, ki nam je prineslo odrešenje. Kot priprošnjo revežev do vsemogočnega in milostnega Boga. Ter kot dejanje spokornosti. Križev pot bomo molili vsak petek začenši ob 17.15 na župnijskem vrtu (v primeru, če bo zelo deževalo ali snežilo, bomo križev pot zmolili od postaje do postaje v župnijski cerkvi). Takoj po molitvi križevega pota bomo nadaljevali s sveto mašo. Zato se lahko zgodi, da se bo ob petkih maša začela prej ali pa kasneje.
• miloščina (dobra dela): je posebno dejanje, ki v sebi združuje tako odpoved – post (nečemu se moramo odpovedati, da to kar imamo lahko damo naprej), ter molitve. V Svetem pismu lahko preberemo, da »miloščina rešuje smrti, izbrisuje grehe in pomaga doseči usmiljenje in večno življenje«. (Tob 12,9. Miloščina nas odpira za D(d)rugega. Resnična in pravična miloščina (dobra dela) prinašajo koristi za posameznika, če jih opravlja, kakor nam naroča Jezus: »Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne vé, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil« (Mt 6,1.3-4)
• post, odpoved je takrat ko se zadržimo nečesa, kar nam v življenju posebej, veliko pomeni. Največkrat se odpovedujemo hrani, saj je hrana pomembna za naše življenje. Tako se ob petkih zadržimo mesa (ker je Jezus kot mesen človek trpel na križu), ali pa alkohola, sladkarij in podobnega. Seveda nismo omejeni samo na hrano. V postnem času se lahko zadržimo tudi drugih stvari, še posebej tistih, ki ovirajo naš odnos z Bogom. Tako se lahko odpovemo uporabi interneta (razen, če je strogo za službo ali šolo), televiziji (TV poročila marsikoga spravijo v slabo voljo, da se jezi, preklinja, torej se lahko temu odpovemo :) ), knjigam, itd., ter čas, ki nam ostane namenimo za drugega, kot dobro delo, ali pa molitvi.
• molitev: najbrž ni odveč še spodbudimo tudi k raznim molitvenim dejanjem. Lahko smo pozorni na trikratno zvonjenje in obnovimo 3x molitev Angelovega češčenja, lahko se obvežemo, da bomo bolj pozorno sodelovali pri nedeljski sveti maši, lahko si zadamo, da bomo vsak dan zmolili eno desetko ali pa del rožnega venca, itd.

 

Na voljo pa imamo še druga dejanja:

• Obiskovanje Jezusa v tabernaklju, takrat ko ni nobene maše ali druge skupne pobožnosti (ž.c. je odprta vsak dan od 9-ih do 18-ih)
• Skupno češčenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu ob ponedeljkih ob 8.30 z molitveno uro ali pa ob četrtkih ob 20-ih s tiho adoracijo

 

JEZUS IN IZGORELOST

 

Za izgorelost se zdi, da je moderen pojav. Stroka tem pojmom razume različne zdravstvene probleme, ki jih človek doživlja tako na psihičnem kakor tudi na fizičnem področju, ki naj bi bile posledice modernega, sodobnega načina življenja.

 

Tehnika je svet napravila za globalno vas. V eni uri ali dveh urah lahko prepotujemo polovico sveta. Imamo dostop do informaciji, o katerih so lahko naši predniki samo sanjali. Danes že težko rečemo, da obstaja kakšen nerazvit košček sveta, saj smo na podlagi informacijske dostopnosti poučeni, da imajo tudi na najbolj odročnih krajih, če že ne dovolj hrane in zdravil pa vsaj internet in sodoben telefon. Intimnosti praktično več ni, človek pa mora biti skorajda dostopen 24 ur na dan, 365 dni v letu, celo svoje življenje.

 

In ta občutek vse splošne dostopnosti po eni strani, da moraš vse vedeti, vse znati in imeti o vsem oblikovano mnenje,  ter občutek, da ne moreš zadostiti »standardom« tega sveta, ki postajajo čedalje bolj zahtevni, tako na poklicnem (kljub tehniki se delovni čas podaljšuje, uslužbenci so primorani imeti »domačo nalogo«) in družbenem področju, povzročijo psihični pritisk, zaradi katerega se preprosto sesuješ. Tisti, ki so doživeli izgorelost pripovedujejo, da so izgubili samega sebe. Najbolj razširjeni simptomi se kažejo na psihičnem področju:

- občutek, da si izgubil samega sebe

- spiš a se ne naspiš

- pozabljaš pin kode in podobne zadeve

- živčnost, napetost,

- bodisi globoka depresija, bodisi silovita agresija

- živčni zlom

 

in posledice se čutijo tudi na fizičnem področju: splošna utrujenost, pregledi so vsi v redu, a tebe vse boli. Po drugi strani pa se lahko zaradi stresa in izgorelosti lahko pojavijo tudi resne fizične bolezni, med katerimi so težave z mišicami, prebavili, težo, vnetja, kap, samomor, itd.

 

Žal čudežne tabletke, ki bi rešila problem izgorelosti ni. Razen v skrajnih primerih se predpišejo kakšni antidepresivi, ter pomirjevala. A to ni rešitev za dolgi rok, za marsikatero od teh zdravil velja, da lahko človek postane odvisen od njih in zopet lahko zapade v drugo skrajnost, skrajnost odvisnosti, ki zopet ne prinaša kakovostnega življenja.

 

Preden stroka poseže po antidepresivih in pomirjevalih predlaga spremembo načina življenja, prehrane in predvsem miselnosti. Že apostol Pavel opozarja na pogubnost človekove misli: »Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir« (Rim 8,6) in seveda »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2) – prilagoditi svoje mišljenje, pomeni spremeniti svoje življenje, spreobrniti se. Ko prebiramo izpovedi ljudi, ki so uspešno premagali izgorelost, je bilo praktično orodje tudi duhovnost, vpliv krščanske duhovnosti pri reševanju izgorelosti ni zanemarljiv.

 

Za krščansko duhovnost, teologijo izraz izgorelost ni tuj. Krščanstvo ta izraz pozna že 1.800 let, vendar pod drugim imenom. Krščanski pisec Evgarij Pontski (345-399) izgorelost pozna pod pojmom akedia kot nekakšno duhovno lenobo in naveličanost, opisano kot:  'dost-mam-vsega, nč-se-mi-ne-da', občutek, da si izgubil samega sebe, itd. Ob primerjavi simptomom akedie in izgorelosti pridemo do spoznanja, da je to eno in isto. Najodličnejši poznan pacient izgorelosti sta prerok Elija in sv. Janez od Križa in sleherni ima kar nekaj dobrih nasvetov, kako se izgorelosti rešiti ali pa jo celo preprečiti.

 

Primerna, uravnotežena krščanska praksa lahko posamezniku pomaga preprečiti izgorelost, ob hujših primerih, ko je potrebna celo hospitalizacija pa lahko pripomore h hitrejšemu okrevanju. Najbolj žalostno je, da je statistično so izgorelost, samomori, psihične težave najbolj navzoče med kristjani, ker kristjani svoje vere ne jemljejo resno. Postni čas je prav posebej primeren čas, da ulovimo, vzpostavimo ravnotežje.

 

Kristjan je po krstu Božji otrok. Za vsakega otroka je bistveno, da je v dobrem odnosu s svojimi starši. Tako v času otroštva, kakor v odrasli dobi. Frustracije, težave odraslih imajo velikokrat vzrok v slabih, nezadostnih odnosih s starši v otroštvu. Kristjan, kot Božji otrok ni nobena izjema. Kristjan kot Božji otrok mora biti v milostnem stanju z nebeških Očetom. Zato tolikokrat poudarjam, da verska vzgoja otrok ne sme obstajati zgolj in samo na obiskovanju verouka, temveč predvsem, da je otrok čim večkrat v navzočnosti Božje milosti, ki izhaja iz Jezusove prisotnosti na tem svetu v obliki svete evharistije (nedeljske maše, tedenska maša ni nedeljska) in svete spovedi.

 

Nekaj nasvetov za preprečevanje izgorelosti ali pa tudi za pomoč, ko se ta že pojavi:

 

Nedeljska sveta maša: ohrani nedeljo in nedelja bo ohranila tebe. Vendar obiskovanje nedeljske svete maše, ne sme biti rutina. Kajti ali boš šel v sosednjo župnijo, če se zgodi, da zaradi pomanjkanja duhovnikov Dolenja vas ostane brez duhovnika? Eden izmed znakov, da je nedeljska maša rutina zate postala rutina je, da prideš k maši nekaj minut prej, ali pa celo zamudiš, ali pa med mašo celo stojiš zunaj. Spoštuj nedeljsko mašo za vsako ceno, zakaj šest dni imaš, da delaš, da skrbiš, da se ukvarjaš. En dan pa imaš, da ga nakloniš Bogu. Nihče ne more biti vsak dan na voljo, tudi ti ne, zato se odtrgaš od vsakdanjika in greš v cerkev, da se srečaš z Bogom, ki je sam po sebi nevsakdanji, presežen, metafizičen. Človeka ne ogroža samo pomanjkanje dela, tudi preveč dela zna biti nevarno. Opuščanje nedeljske svete maše vodi v izgorelost, ker človek ni samo fizično, meseno bitje, temveč je tudi metafizično, duhovno in kulturno bitje. In če ni izpolnjeno tudi s tega vidika, bo pregorel.

 

Včasih nam obisk nedeljske maše preprečujejo razni predsodki: ne hodiš tja zaradi drugih, temveč zaradi sebe in svojega odnosa z Bogom. Včasih se ti zdi vse skupaj nerazumljeno. Večina ljudi s katerimi se prvič srečamo se nam zdijo nerazumljivi. A ko jih bolje spoznaš postanejo popolnoma sprejemljivi. Pri nedeljski maši si v prisotnosti Boga in z njim komuniciraš preko mašnega obreda. Počasi boš razumel dinamiko odnosa med tabo in Bogom. Vendar v celoti nikdar, saj konec koncev ne moreš vse vedeti in vse znati, niti Bog niti Cerkev, niti vera sama po sebi, tega od tebe ne pričakujeta. Pričakujeta pa zaupanje v nauk, dogmo, resnico, dejstvo, Jezusovo prisotnost v sveti evharistij in sveti spovedi (ne pa v dejanja klera in laikov, ki so lahko včasih v nasprotju). In to zaupanje ti bo rešilo življenje.

 

Redna spoved: pri tem zakramentu priznaš da si nepopoln, grešen, ne znaš vsega, ne veš vsega in nisi sposoben vedno prav ravnati. In to je dobro. Kajti standardi sveta hočejo človeško nezmotljivost.  Standardi tega sveta hočejo, da človek živi in dela nadčloveško, od človeka zahteva skorajda božanske lastnosti. In ko hoče doseči standarde tega sveta, zavestno ali nezavestno greši. Z grehom človek dejansko izgubi samega sebe, izgubi harmonijo ravnotežje. Z zakramentom svete spovedi, pa vstopimo v stanje milosti, ravnotežja, ki smo ga z grehom izgubili. Spoved odpusti greh, odpusti dejanje, vendar posledice ostanejo. In ravno zaradi tega, ker smo po spovedi v Božji milosti, ko smo breme greha, zla preložili v Božje roke, se običajno tudi posledice lažje rešijo in izgubijo svojo smrtonosno želo. Z zakramentom svete spovedi se vzgajamo v mišljenju, da je Bog močnejši od zla, smrti in greha, saj Božja ljubezen obuja Jezusa, ki je mrtev zaradi zla in greha.

 

Češčenje Najsvetejšega zakramenta: pomeni biti v Božji navzočnost. Že samo  s tem, ko vstopimo v cerkev, ter postojimo za minuto dve, brez besed in brez misli, četudi je prazna in ni ne uradnega češčenja, niti svete maše ali kake druge pobožnosti, smo počastili Jezusa, ki pa je navzoč 24 ur na dan, 365 dni v letu, dokler je seveda župnik-duhovnik v župniji. Ne samo, da smo počastili Jezusa, sami sebe smo izpostavili Božji milosti. In večkrat ko to naredimo, bolj bo Božja milost močnejša in navzoča v našem življenju in bolj bo Bog lahko v nas in po nas deloval. Bolj kot je človek obremenjen z življenjem v službi in družbi, bolj bi moral obiskovati Jezusa, ki je v tabernaklju.

 

Molitev: je pogovor z Bogom. Pogovor pa ni samo govorjenje, ker je to monolog, temveč tudi poslušanje. Ko izgovarjamo molitev npr. Oče naš, skušajmo moliti na glas, da slišimo besede te molitve in skušamo prisluhniti kaj nam govorijo. Bog nam govori preko Božje besede, preko nauka Cerkve, ampak mi moramo tudi poslušati, zato včasih tudi kaj prebrati in prebrano premišljevati. V marsikateri cerkvi se pred mašo moli rožni venec. Vendar ta molitev ni izmoljena, temveč zdrdrana, po normi, rutinsko, včasih celo vraževerno. Toda ali ljudje sploh dojamejo, kaj izgovarjajo.

 

Umik in tišina: Nihče na tem svetu ne more biti 24 ur, 365 dni na leto na voljo. V Svetem pismu izvemo, da se je Jezus redno umikal v samoto, da Jezus velikokrat molči. Zagotovo so službe, od katerih je odvisno naše življenje in so zato dežurne službe, ampak tudi dežurne službe niso namenjene ne nujnim opravkom. Tehnika nas je napravila odvisne od nenehne navzočnosti človeka v našem življenju. Včasih človek niti na WC ne more iti več v miru. Vse je postalo tako nujno.  Umik in tišina bosta četudi samo za nekaj minut ali pa ur, stabilizirala tvoje življenje.

 

Umik in tišina sta povezana z vsem, kar smo zgoraj povedali: nedeljska sveta maša je umik iz vsakdanjega dela, ki ga posvetimo Božjemu delu. Sveta spoved je umik iz napuha, domišljanja o lastni popolnosti, ter s tem zaupanja Božji milost. Češčenje Najsvetejšega zakramenta je umik pred težo dneva, da se prepustimo lahkotnosti Božjega delovanja. Molitev, kot pogovor (molitveni obrazci) in poslušanje ter premišljevanje prebranega je zopet umik, da bi izbistrili svoj um, ter lastno misel in voljo spreobrnili k Božji volji in miselnosti. Vsak umik pred Gospoda je priznanje in sprejemanje Gospoda. In večkrat kot ga sprejmeš, boljše bo.

 

Za nekaj minutni ali urni odmik je župnijska cerkev v Dolenji vasi je odprta vsak dan od 9-ih do 18-ih.

 

Sveto spoved lahko opraviš pol ure pred večerno sveto mašo ali po dogovoru.

 

Skupno češčenje Najsvetejšega zakramenta:

 

z molitveno uro vsak ponedeljek ob 8.30 (razen če je v nedeljo drugače oznanjeno)

 

v tihi adoraciji vsak četrtek ob 20-ih (razen če je v nedeljo drugače oznanjeno)