Potreba po molitvi

Močan veter ali še bolje vihar veje danes po Cerkvi in vseh veroizpovedih: klic k molitvi. Kaj pa so vse demonstracije, shodi, migracije, o katerih izvemo v medijih drugega, kot nenehen klic ubogih in zatiranih, prestrašenih in zapostavljenih. Vsak na svoj način skuša mogočnike tega sveta spraviti k pameti. Toda pri tem zapostavljamo edinega in pravega mogočnika, ki je vse ustvaril, ki vse v svoji previdnosti vodi in ki lahko vse skupaj v sekundi uniči. Ves naš trud, vsi naši nameni, vse naše delo lahko v sekundi izpuhti v nič. Strah pred izničenjem je najhujši strah, ki ga človeško bitje lahko doživi. Toda tega strahu ne bi bilo, če bi bili sposobni Boga ohraniti v svojem srcu, v svojem življenju.

 

Ozrimo se zato na Marijo, »ki pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Moliti pomeni poslušati, čuvati, spolnjevati, ohranjati, premišljevati. Zdi se da je katoliška molitev postala kakor vsak stvar na tem svetu, na pol avtomatska. Iz molitve smo uspeli napraviti nekakšen grgrajoč stroj, zobje in ustnice meljejo besede, ki jih niti ne razumemo. Zato postane molitev, in sveta maša ni nobena izjema, en sam velik dolgčas, ker ne razumemo besed, ki jih izgovarjamo, ker jih niti ne poslušamo. Poslušati pomeni v dejavnem, napetem pomenu hoteti poslušati, prisluhniti. Za kristjana je uho, poslušanje pred gledanjem.

 

Če hočemo poslušati, moramo najprej napraviti molk. Nato biti pripravljeni in tretjič odpreti svoje srce. V tem trojem gre za en sam odgovor Bogu, ki trka. Z molkom pomagamo Bogu, da pride do nas. Molk je razburkana vodna gladina, ki se umiri. Molk ustreza človekovi naravi potrebi. Duh potrebuje molčanja, kakor telo razgibavanje mišic, vendar ne brezdelnega, temveč notranjega molka. Biti pripravljen je v molku pričakovati. Pustiti, da te vsemogočni in najlepši Bog prijetno preseneti. Bogatin je težko pripravljen. Ima preveč skrbi, preveč opravkov. Ker ima preveč vsega je njegovo srce, njegov duh in vsi njegovi čuti prenatrpani. Božja beseda vstopa v bitja, ki jih ne ovirajo njihove sposobnosti, niti nesposobnosti. Mučno je že, če človeka ovirajo njegove sposobnosti, saj zato nima časa moliti. Če ga pa ovirajo njegove nesposobnosti pa je to obupno: »Za nič nisem«, »ne bo šlo«, itd. Če pa je nekdo prazen, ga ne ovirajo ne sposobnosti, ne nesposobnosti. In na zadnje odpreti srce, ki je posledica molka in pripravljenosti.

 

Ko Božjo besedo sprejmemo v svoje prazno srce, moramo to Besedo ohraniti, jo čuvati, kot najdragocenejši zaklad. Besedo v svojem srcu ohranjamo, če o njej premišljujemo. Premišljevati pomeni premlevati in podoživljati Božjo besedo. Pomembno je, da (pretekli) dogodek znova zaživi v trenutku, ko smo ga izrazili z Besedo. Ko rečemo »Zdrava Marija« to ni zgolj molitveni obrazec, temveč mi pozdravimo kot jo je pozdravil angel, kot osebo.

 

Če vse leto poslušamo, premišljujemo in govorimo predse. »Kodr hoče biti moj učenec, naj vzame vsak dan svojih križ nase in hodi za menoj«, če bomo ti dve besedi »svoj križ« moj križ, moj prav osebni križ in pa »vsak dan in hodi za menoj« res tako ponavljali predse in premišljevali, bosta v resnici mogli razsvetliti moj položaj. To potem niso več nejasne besede, ampak so besede mojega življenja, ki so mi prešle v kri in meso, če sem sam v sebi resničen, bodo besede evangelija postale moje besede.

 

Poizkušajmo v tej luči premišljevati besede rožnega venca, kateremu je posvečen mesec oktober. To niso zgolj neke besede – molitveni obrazci – za nekatere najbrž že kar vraževerne, da jih morajo izgovoriti točno število v točno določenem času. Drugače se bo Marija na njih jezila.

 

Moliti rožni venec pomeni premišljevati Jezusovo življenje in ob tem Jezusovem življenju premišljevati svoje življenje. Dopustiti da Jezusov evangeliji postane naš evangeliji. Rožni venec je nekoč veljal za Sveto pismo ubogih in malih, nevednih in neukih. Danes bi lahko rekli, da je rožni venec molitev za tiste, ki nimajo časa. Molimo ga lahko povsod, tudi med vožnjo ali delom. V katoliških knjigarnah, ter na internetu lahko najdemo posnetke rožnega venca skoraj v vseh jezikih, tudi v slovenščini, ob katerih lahko molimo.

 

Mati Marija hoče, da smo mi Božji otroci srečni in zadovoljni že tu na zemlji. Samo tuzemska sreča v Bogu, nas lahko privede do nebeške sreče večnega življenja v nebeškem kraljestvu. Tuzemske sreče v Bogu pa ni brez iskrene odločitve: hočem biti svet, hočem biti z Bogom. Molitev rožnega venca pa naj ne bo omejeno na količino, temveč na kakovost. Bolje samo ena desetka na dan, ker tako hočem, kakor pa cel rožni venec v naglici, ali pa celo samo enkrat na leto, zato ker moram.

 

ČE POTREBUJETE MOLITEV

 

Če je kdo v posebni stiski: duhovni ali fizični. Ali pa trepeta za blagor svojih bližnjih, zaradi različnih razlogov, mi lahko pošlje prošnjo za molitev. Z veseljem bom daroval svoj prosti čas, da poizkusim izprositi Božjega blagoslova za Vas in za Vaše bližnje. V spodnji obrazec napišite molitveni namen, ter mi nepodpisanega, v neoznačeni ovojnici pošljite na naslov: Župnija Dolenja vas, Strma pot 2, 1331 Dolenja vas.