Obstaja ena dejavnost, ki jo Bog naravnost obožuje in to je, da preseneča. Biti presenečen je poleg poslušnosti, tista bistvena komponenta vere. Biti veren pomeni, da se čudiš. Ljudje, ki jim je vse samoumevno, ki jim vse pripada, ki vidijo zgolj in samo pravice, se ne morejo ali ne znajo več čuditi, in bodo zelo težko verni.

Vera je kot življenje, ki je eno samo veliko presenečenje. Ko se v življenju nehaš čuditi, veseliti nad stvarmi, ki se ti v življenju dogajajo, potem si lahko zagotovo prepričan, da brcaš v temo. Ko pa izpolniš vse, kar ti nadrejeni ukaže, se lahko samo čudiš, kako čudovito stvar funkcionira. Neki svetnik je nekoč dejal, menda je bil to sveti Anton Puščavnik: »Moli kot se spodobi in pričakuj, kar se ne spodobi.«

Bog preseneča na različne načine: tako da se ti dogodijo dogodki, ki jih sploh ne pričakuješ, da se zate zanimajo ljudje, za katere bi najmanj pričakoval, da ugotoviš, da te najbolj cenijo tisti, za katere misliš, da jim ni mar zate. Bog vsak dan naredi majhen čudež, toda, ker mora biti v tvojem življenju vse determinirano, ker mora biti vse tako kot je nekdaj bilo, ker se bolj oziraš na to, kaj bodo pa ljudje rekli, namesto, kaj pa Bog misli in želi, potem ne moreš biti presenečen, nad čudežem s katerim te Bog želi obdariti.

Z Jezusovim rojstvom nas Bog vedno znova preseneča, vedno znova nam daje upanje, ki je veselje do življenja, ki je ljubezen, brez katere nihče ne more srečno živeti.  Da bo Jezusovo rojstvo res resnično v našem življenju in srcu, da bo Novo leto 2020 resnično blagoslovljeno in sveto, potem Vam želim, da bi uspeli odložiti sodbe in obsodbe, determinizme in kalupe, v katere nas zapira strah in trepet, ter se odprli Božji previdnosti, vse čudovito ureja in vodi. In ki se razodeva na Božični dan.


KAJ BODO PA SOSEDJE REKLI?

Če bi se Bog v nebesih oziral na to, kar bodo nebeščani rekli, ne bi ustvaril tega čudovitega sveta na katerem živimo, ne bi ustvaril čudovitega človeka, ne bi se učlovečil na Božični dan in prav gotovo se ne bi pustil križati na križu na Veliki petek. Stvarjenje človeka je bilo tako pohujšanje, da se je del nebes uprl Bogu in tako so nastali padli, hudobni angeli, ki jih razjeda ljubosumje zaradi ljubezni, ki jo Bog izkazuje človeku.

Božični dogodki so dogodki, ki se ne ozirajo na to, kaj bodo pa sosedje rekli. Poglejmo Jožefa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo (Marija je noseča od Svetega Duha) ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. MOLI. Ne odloči se na podlagi drugih, ne odloča se na to, kaj bodo pa sosedje rekli. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« - in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kaj pa je za nas prava pot? Si upaš v letu 2020 živeti z Kristusom, po Kristusu in v Kristusu, ne glede na to, kaj bodo pa sosedje rekli?


SI UPAŠ?

Kdo si upa presenetiti življenje z Bogom, ker žvljenje z Bogom ni romantična pravljica, kakor ni noben odnos z nobenim živim bitjem. Je pustolovščina, v kateri je pomembno upati si. Kdor si ne upa, bo ostal osamljen, razočaran, z neizpolnjenimi hrepenenji in neizkoriščenimi potenciali. Seveda vedno obstaja možnost, da s svojimi dejanji popolnoma pogoriš, toda, mar ne pravi Jezus v knjigi Razodetja: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,15-16)

Bolje biti vroč ali mrzel, samo ne mlačen. Na Božični dan, je Bog v svojem božanskem srcu zbral ves pogum, ter se utelesil po svojem Sinu Jezusu Kristusu, v podobi majhnega, nebogljenega človeškega deteta. Bog s tem dejanjem tvega vse. Kdor ljubi, tvega. Kdor ljubi si upa, čeprav obstaja verjetnost, da se bo projekt ponesrečil. Na Božični dan Bog pokaže svetu, kako ga ljubi in se na milost in nemilost prepusti človeškim rokam. Bog še danes ljubi in se še danes na milost in nemilost prepušča človeškim rokam: vsak zakrament je Božja prisotnost na tem svetu, še posebej zakrament svete evharistije. Zato nas Bog vsak dan, še posebej pa na Božični dan sprašuje: ali si upaš:

sprejeti dejstvo, da Te Bog ljubi takšnega kakršen si, saj te je ustvaril takega, kakršnega hočeš da si in da si zato ljubljen od Boga – »Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni« (1 Tes 1,14)?

In sledeč iz tega dejstva, ali si upaš v novem letu, ki prihaja:
- okusiti svobodo poslušnosti, kajti po nadrejenih nam Bog govori
- okusiti sad pobožnosti – to je življenja po Božji volji
- ustaviti konje v nedeljo in privoščiti svoji duši in svojemu telesu kopel milosti nedeljske svete maše
- truditi se živeti mirno družinsko življenje, četudi so starši ali otroci 'za' ali 'pred' časom
- sprejeti naklonjenost, spoštovanje, prijateljstvo, tudi od tistega/tiste, ki ne misli, ne čustvuje, tako kot ti
- se skrbeti za prihodnost, temveč prepustiti se Jezusu
- moliti

Če si bomo upali v letu 2020 storiti vsaj nekaj od teh dejanj, ki pa so seveda zgolj vzorec, lahko dodamo še kakšnega, zagotovo ne bomo mlačni. Mlačnost je edina ovira, ki zavira proces verovanja. Ob prejemu zakramenta svetega krsta, dobimo dar vere in s tem možnost, da svoje življenje oplemenitimo z Bogom. Morda smo cerkveno-pravno postali kristjani, katoličani, toda to še ne pomeni, da verujemo. Zato je za marsikaterega katoličana vera bolj breme, kakor blagoslov. Postati verujoči vernik je proces. In ta proces ovira mlačnost.

Biti mlačen je nekaj najhujšega in ogabnega.  Zato se mlačnost vedno izpljune, ker nihče ne mara mlačne postane jedi v svojih ustih. Jed mora biti vroča ali mrzla. Mlačna je ogabna. Vžgimo torej ogenj Božje ljubezni v svojem srcu in življenju. In postanimo prijetni za vonj, okus in oči. Oplemenitimo svoje življenje z Bogom. Kajti z Bogom je življenje prijetnejše, okusnejše in lahko prebavljivo. Si upaš živeti takšno življenje?


NEKDO SI JE UPAL
Če je danes, v 21. stoletju z vsemi mogočimi in nemogočimi prevoznimi sredstvi največja težava iti v nedeljo k sveti maši in se pokloniti, ter počastiti Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu evharistične daritve. Če je danes v 21. stoletju tako stresno opravljati pobožnosti v cerkvi ali doma, ali si predstavljamo, kako stresen in grozen kakšen podvig je bil pred 2020 leti iti na drug konec sveta, brez GPS-a in drugih pripomočkov, na kameli, slonu ali oslu, slediti samo neki zvezdi na nebu, oprt na neke čudne, daljne prerokbe o rojstvu Božjega Sina? Predstavljam si, da niso svojim ženam in materam nič povedali o svojem podvigu, ker drugače bi jih najbrž strpali v kakšno antično norišnico.

Sveti trije kralji so dobesedno tvegali svoje življenje in svojo svetno kariero, da so se odpravili na dolgo, naporno, nevarno pot, da so prišli do Betlehema in še tam tavali od palače do koče, dokler niso prišli do hleva in tam počastili Božjega Sina Jezusa Kristusa. Sveti trije kralji tega niso napravili samo enkrat. Že dva tisoč dvajset let je vsak kristjan, ki si upa tvegati in priti v cerkev počastiti Jezusa tako, da moli in prejme svete zakramente podoben Svetim Trem kraljem.

Nauk svetih treh kraljev je, da si moraš za prijateljstvo z Bogom upati se odpovedati udobju, napuhu, nedotakljivosti svojega časa, prostora in talentov, ter si upati priti do Jezusa, ter ga počastiti. In to upanje, to tveganje, ta odpoved je ponižnost. Ponižnost je zvezda, ki je Svete Tri kralje vodila v Betlehem k Jezusu. Prijateljstvo z Bogom ni mogoče brez korenite ponižnosti, ki se izraža z dejanji češčenja in svetimi obredi.

Praznik Svetih Treh kraljev bomo obhajali v ponedeljek 6. januarja. Ta dan bodo svete maše ob 8-ih in ob 18-ih.

Sveti trije kralji nas bodo tudi letos obiskali in sicer pri jutranjih nedeljskih mašah, v nedeljo 12.1.2020.